O avtorju
Avtor Jože Kuzman, se je rodil 02. 01. 1944 v Zgornjih Zrečah, njegova pot vojaka in teritorialca pa se je začela leta 1968, ko je bil poslan v Bilećo, v Šolo rezervnih častnikov pehote JLA, kjer je septembra, dva meseca pred ustanovitvijo teritorialne obrambe, dobil čin rezervnega vodnika. V času češke krize je stažiral v Strumici, makedonskem mestu na tromeji Jugoslavije, Bolgarije in Grčije, kjer je poveljeval 2. vodu, 2. čete, 2. bataljona. V Zreče se je vrnil spomladi1969 in še isto jesen prevzel 2. vod Zreške čete TO, ko se je Jožeta med teritorialci že prijelo ime Joco. Po letu in pol dolgem vmesnem bivanju v Ljubljani, kjer je poveljeval spremljevalnemu vodu rezervne čete JLA, je v Slovenskih Konjicah prevzel novoustanovljen vod PSD TO, vod za proti specialno delovanje. Ob ustanovitvi inžinerijsko diverzantskega odreda TO, kateremu je poveljeval Jože Topolšek, je napredoval na položaj pomočnika poveljnika odreda za operativne zadeve in po preoblikovanju tega odreda v protioklepni odred TO, tudi njemu je poveljeval Jože Topolšek, je prevzel dolžnost načelnika štaba odreda. V sredini devetdesetih let je sledila nova reorganizacija enot TO, ko je bil ukinjen protioklepni odred in ustanovljena dva nova in sicer 124. JOd TO ali jurišni odred in 143. DOd TO ali diverzantski odred, ki ga je prevzel avtor in mu s činom rezervnega stotnika 1. razreda poveljeval vse do razpustitve enote, med vojno imenovane ČRNI VRAGI. 31. 03. 2004 je bil (zaradi starosti) črtan iz vojaške evidence.
Je eden od podpisnikov LISTINE 17. maj, 1990.
Od leta 2000 pa do leta 2008 je bil generalni sekretar Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Med drugimi priznanji je prejemnik Zlatega znaka ZRVSJ- Zveze rezervnih vojaških starešin Jugoslavije, Spominskega bojnega znaka OROŽJA NISMO ODDALI, Spominskega znaka TAJNA SKLADIŠČA in Reda I. stopnje Zveze veteranov vojne za Slovenijo.
Resnica in resnice
S to navidezno dvojnostjo se soočimo tudi v tej knjigi, kjer se prepletajo neizpodbitna dejstva in vse tisto, kar so doživeli in občutili posamezniki, ki pred nami razgrinjajo svoje resnice. Zgodovinska listina s 27 lastnoročnimi podpisi pogumnih mož, trdno odločenih, da kljub ukazu ne bodo predali orožja teritorialne obrambe Jugoslovanski ljudski armadi, je eno izmed dejstev, nesporna resnica. Nastala je 17. maja 1990, celo leto pred osamosvojitveno vojno. Če se ta ne bi iztekla kot se je, »bi listina postala naša lastnoročno podpisana smrtna obsodba...
Od takrat je minilo že veliko let, toda vsakič, ob vsakem spominu na tisti dan in tisto odločitev, spreleti večino podpisnikov čuden smrtni strah,« po več kot dveh desetletjih ugotavlja avtor knjige Jože Kuzman. A to že ni več dejstvo, to je le ena izmed resnic. Vrednost te knjige pa je prav v mnoštvu posameznih resnic. »Zaradi pomanjkanja velikega števila dokumentov slonijo zapisani podatki zgolj na mojih spominih in spominih tistih, ki so mi pri tem pomagali. V knjigi sem želel našteti in opisati čim več dogodkov, podatkov, omeniti čim več oseb, toda leto 1968, ko se je rodila teritorialna obramba, je že daleč in tudi leti 1990 in 1991 nista več blizu,« pojasnjuje. Kljub temu, ali pa prav zato, lahko bralec ne le spremlja, temveč tudi razume vse tiste korake, ki so vodili do osamosvojitvene vojne in dogajanje med njo. Ne prinaša pa knjiga odgovorov na prenekatero vprašanje, zakaj se nekaj je (ali pa ni) zgodilo po njej. »Teritorialci, ki so leto za letom preživeli nešteto ur na vojaških vajah in ki so bili trdno odločeni, da tudi za najvišjo ceno zavarujejo samostojno Slovenijo, po osamosvojitvi niso bili vredni niti tega, da bi jim kdo stisnil roko in morda rekel hvala. Nihče ni pričakoval velikega in bučnega slovesa, a da nas bo veliko kar na cesti izvedelo, da nismo več teritorialci, vojaki, podčastniki in častniki, da nas ne potrebuje več, ne, tega nismo pričakovali,« z grenkobo pove Jože Kuzman. Knjigo je zato posvetil v prvi vrsti njim, teritorialcem, a tudi njihovim otrokom, vnukom in vsem prihodnjim rodovom.
Prav mladi rod je bil ena izmed spodbud za nastanek knjige. Jože Kuzman: »Na začetku mojega službovanja pri Zvezi veteranov vojne za Slovenijo smo ob dnevu spomina na mrtve pri pomniku padlim žrtvam vojne za Slovenijo na ljubljanskih Žalah pripravili skupno spominsko slovesnost. Ob svojcih padlih žrtev ter predstavnikih vlade, ministrstev, veteranskih organizacij in mesta Ljubljane, sta se je kot recitatorja udeležila tudi učenec in učenka bližnje osnovne šole. Ko sem se jima na koncu zahvalil, me je učenec presenetil z vprašanjem: Kaj pa je sploh bilo to?« Na to osnovno vprašanje odgovarja ta knjiga ob praznovanju 20-letnice vojne za Slovenijo. Lahko jo sprejmemo kot pravo resnico o dogajanju, v katero so bili vključeni naši ljudje: Konjičani, Zrečani in Vitanjčani. Sami pripovedujejo, kako je bilo. Kdo bi bolje vedel? Prav je, da so zapisali svoje spomine, saj zna biti zob časa neusmiljen do spominov in resnice. Ne le, da jo izbriše, v njej lahko povzroči tako velike spremembe, da belo postane črno in obratno. Potem pa se izgubljamo v iskanju prave resnice. Nam to ni potrebno. Imamo Leto prej.
Milena B. POKLIČ