Intervju: Ladislav Lipič, veteran

Predsednik Državnega zbora (DZ) Janko Veber se je vojnim veteranom opravičil za ravnanje prejšnje vlade in zatrdil, da je vaša vloga pomembna tudi danes. Slovenija po njegovem potrebuje veteranske organizacije, ob tem pa se moramo opreti na svoje dosežke in zmage.

 

Predsedniku DZ gospodu Vebru smo veteranke in veterani za njegovo opravičilo, ki ga je izrekel v imenu države, zelo hvaležni. Tudi sami se bomo trudili, da bodo naši predlogi s pomočjo poslank in poslancev DZ sprejeti.

 

Kako ste se počutili ob potezah pretekle vlade in njenega premierja?

 

Ni mi bilo vseeno že takrat, ko sem bil izvoljen in smo se želeli predstaviti predsedniku vlade. Prosili smo vsaj za pol ure časa. Mislili smo, da ima predsednik vlade delo in da je zaseden zaradi razmer v državi, potem pa smo ugotovili, da so razlogi drugje. Ko nas ni sprejel in se niti ni želel z nami pogovarjati, smo se čutili prizadete. Ta ignoranca je bolela. V času vojne za samostojno Slovenijo smo takratnega ministra za obrambo globoko spoštovali kot našega sodelavca in nadrejenega ter sprejemali in izvajali njegova navodila. Bil sem tudi načelnik Generalštaba SV, ko je bil sam predsednik vlade.

 

Zakaj ste veterani med zadnjimi protestnimi shodi šli na ulice? Ker se leta 1991 niste borili za tako državo, kot jo imamo danes?

 

Glavni vzrok so bile nepravilnosti, ki so se dogajale skozi leta. Seveda se nismo borili za tako državo in nismo hoteli, da nastane to, kar je nastalo. Nismo pa nikoli rekli, da je kriva zadnja vlada ali katera druga. Obsojali smo le trenutne družbene razmere, v katere so nas pripeljale politične in finančne elite. Prav tako je narobe misliti, da je naše člane na ulice pognal Zakon o uravnoteževanju javnih financ, ki jim je sicer odvzel materialne pravice in ki je bil za vse slovenske veterane poniževalen.

 

Kdaj je Slovenija zašla iz dobre smeri? Zdaj, kot je slišati, hodimo že po robu prepada.

 

Ta hoja s poti se je začela že takrat, ko so se v državi začele ukinjati nekatere nadzorstvene institucije, od SDK-ja dalje, in ko se je začela privatizacija. Nato so se pojavile te sodobne, tako imenovane tajkunske zgodbe, ki so seveda lahko uspele le na podlagi posebej napisane zakonodaje. Vsi ti niso kršili zakonov, ampak so le izkoristili to, kar so jim zakoni omogočali. Temu je sledilo dajanje kreditov, svoje pa je pristavila še kriza. In zdaj se čudimo, zakaj je do tega prišlo, in da smo tukaj, kjer smo. Ne moremo okriviti le ene vlade, to je zgodba, ki traja že skoraj od začetka samostojne države.

 

Ampak o zaslugah, da smo dobili državo, se pogosto prerekate tudi veterani sami. Včasih je občutek, da je vsak bojeval svojo bitko, čeprav ste bili na isti strani.

 

Menim, da so spori in prerekanja okoli tega popolnoma nepotrebni in nesmiselni. Pravi način za reševanja teh problemov ni nastopanje v medijih. Zavedam se, da imamo lahko na popolnoma isti dogodek tisti, ki smo pri dogodku sodelovali, različne poglede. Te razlike bodo vedno ostale in nikoli jih ne bomo odpravili, vendar če se med seboj pogovarjamo, bo razlik vedno manj. Veterani smo povezani, saj delujemo v koordinaciji domovinskih in veteranskih organizacij.

 

V učbenikih in nasploh literaturi pogrešam več in natančne zapise o osamosvojitvenih procesih in vojni …

 

… glede na pomembnost tega dogodka, vseeno je Slovenija leta 1991 postala popolnoma samostojna in suverena država, je mladim posredovane premalo osamosvojitvene vsebine. Težko je povedati, čigava krivda je to. Prav bi bilo, da je tega gradiva v učbenikih več. O novejši zgodovini je zapisanega bistveno premalo. Tudi ti, ki posredujejo zgodovinsko znanje, nimajo vsega znanja o osamosvojitvenih dogodkih …

 

… ali pa nekateri, ki imajo to znanje, predvsem pa politiki, si slovensko zgodovino radi razlagajo nekako po svoje. Nekateri trdijo, da se partizani leta 1941 sploh niso uprli okupatorjem …

 

… negiranja partizanstva ter boja proti fašizmu in nacizmu pravzaprav sploh ne razumem. Kako je to sploh mogoče v sodobni Evropi? Fašizem in nacizem sta bila zlo 20. stoletja. Navsezadnje ves svet priznava, da sta bila fašizem in nacizem zlo. Kot vojak iz leta 1991 obsojam, da zanikamo obstoj puntarjev, generala Maistra, organizacije TIGR, narodnoosvobodilne vojne in celo vojne za samostojno Slovenijo.

 

Je rešitev, da se prenehamo ukvarjati z zgodovino in se začnemo s prihodnostjo, v tem, da se do konca zamenjajo generacije? Da na vodilnih položajih ne bodo več isti ljudje kot v devetdesetih, ki so, kot kaže, ujetniki različnih interesov?

 

To je radikalen pogled. Ni mogoče narediti takega preloma in je tudi krivično obsojati vse ljudi od leta 1991 dalje. Veliko jih je med njimi, ki delajo pošteno in dobro. Je pa potrebna neka selekcija, ki bo privedla do sprememb, ki bodo nastale v drugačnih razmerah. Ne podpiram radikalnega govorjenja, da so vsi nepošteni. To ni res. Ni pa v redu, da nam na tak način vladajo stranke. Kakšno vlogo ima ljudstvo pri odločanju? Vse se odloča v vrhovih strank, ko v parlamentu poslanci le pritiskajo na glasovalne tipke, kot naročijo vrhovi strank. Mora priti do sprememb, da bodo ljudje čutili, da se v tem procesu nekdo z njimi pogovarja, ne pa da jih popolnoma ignorira.

 

Prav zaradi tega je šlo ljudstvo na ulice.

 

Vprašanje je, ali bi bile danes sploh demonstracije, če se ti komunikacijski kanali ne bi zamašili in če bi se oblast pogovarjala z ljudmi, ne pa da je tako, da enostavno čez noč glasujejo za odločitve, ki niso v prid ljudem in državi. Ljudje vidijo, kaj je v interesu Slovenije. Leta 1991 nismo hoteli samostojnosti in suverenosti, da imamo danes nekaj takega. Ljudi kar mečemo iz služb, potem jih pa ta človek dobi še s policijsko palico po glavi. To ne vodi nikamor in se mora ustaviti.

 

Po osamosvojitvi so vsi govorili o majhni Švici …

 

… spomnite se govorov od leta 1991 dalje. Polna usta so nas bila dveh besed – suverenost in samostojnost. Da ne bomo popolnoma samostojni, smo se zavestno odrekli, ko smo se odločili za vstop v EU in NATO. Kaj pa se je zgodilo kasneje? Kakšno suverenost imamo danes na fiskalnem in gospodarskem področju? To ne pomeni, da si želimo, da se vrne nazaj obdobje Jugoslavije, toda danes nam pravila igre spet narekujejo drugi. Obenem niti nimamo neke kontinuitete, ker načrtov, ki si jih zadamo, vedno ne izpolnimo.

 

Če smem. Tudi vi ste zatrjevali, da bo nova vojašnica v Murski Soboti in da bo vojska ostala v Pomurju. Zdaj se je SV sicer vrnila, vendar samo zaradi stroškov obratovanja. O vojašnici pa ni več govora.

 

Odločitev o selitvi vojske iz Murske Sobote je bila neustrezna. Žal je tako, da ko v Sloveniji pride do neke zamenjave, je treba zamenjati vse, kar je bilo prej. To, kar se je zgodilo, se ne bi smelo. Največji bazen kadra SV je pomursko-štajerski del Slovenije in v tej smeri smo zastavili koncept razvoja vojske. Tako kot vojska del krivde nosi tudi občina, ki se ni zavedala, da bi ob začetnih stroških občine potem 400, 500 vojakov, ki bi bili zaposleni v novi vojašnici, za občino in mesto pomenilo neko dodano vrednost. Vpetost SV v tukajšnje okolje bi lahko vplivalo na gospodarski razvoj. Žal mi je, da se je zgodila zgodba s takšnim koncem za vojašnico.

 

Čeprav v regiji ni več vojske, kot je bila prej, je očitno vojaški poklic Pomurcem zapisan v njihove gene. Ob vas je SV namreč vodil tudi Alojz Šteiner.

 

To je bil zgodovinski trenutek, ki smo ga izkoristili. Vprašanje je, ali bi bili Pomurci kdaj na čelu vojske, če ne bi izkoristili priložnosti. Delali smo koristno in pošteno. Ne smemo pozabiti niti Vlada Miloševiča in Alana Gederja. Ko smo se leta 1991 v Pomurju pripravljali na osamosvojitev, smo veljali za zelo pridne ljudi, ki radi delajo in ubogajo. Mirno lahko rečem, da smo takrat naloge, ko se je bojevalo za neodvisno državo, opravljali zelo dobro.

 

Kje bo država, ko bo 25. obletnica vojne za samostojno Slovenijo?

 

Mislim, da se bo država uspela rešiti iz krize. Prepričan sem, da bodo politične spremembe, ki zdaj potekajo v družbi, imele vpliv na razmerja in prihodnost v Sloveniji. Prepričan sem tudi, da bo država uspela in da bomo 25. obletnico proslavili bistveno bolj tolerantni drug do drugega, kot je bilo to ob 20. ali 21. obletnici.

vir:internetni portal www.pomurje.si
avtor: Andrej Bedek