Obrambne sile Slovenije

TERITORIALNA OBRAMBA

Slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, prve slovanske države v 7. stoletju. Leta 1918 je nastala prva slovenska vojska v sodobni zgodovini Slovencev. Štela je približno 12.000 mož in je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra v bojih za severno mejo ohranila Maribor z zaledjem in vzhodno Koroško."

Leta 1919 je bila slovenska vojska ukinjena in nadomestila jo je jugoslovanska vojska. V letih okupacije od 1941 do 1945 je nastala skoraj povsem samostojna slovenska partizanska vojska. Avgusta 1944 je štela 21.700 pripadnikov in bila organizirana v dveh korpusih ter eni operativni coni, marca leta 1945 je imela 37.278 pripadnikov," S koncem druge svetovne vojne je bila ukinjena. Leta 1968 je bila po napadu držav članic Varšavskega sporazuma na Češkoslovaško sprejeta doktrina splošne ljudske obrambe. Ustanovljena je bila TO republik in pokrajin, glavni štab za splošni ljudski odpor v Sloveniji pa 20. novembra 1968. V skladu z izkušnjami iz druge svetovne vojne je bila TO organizirana predvsem v obliki odredov. V organizaciji oboroženih sil je imela TO vlogo pomožnih sil JLA. Zlasti od leta 1974 so vedno več najodgovornejših dolžnosti v TO prevzemali aktivni častniki JLA, večalo pa se je tudi nezaupanje do slovenske TO. Po odhodu delegacije ZKS s 14. izrednega kongresa ZKJ v Beogradu je prišlo tudi do zamenjave v vojaškem vrhu in načelnik Generalštaba JLA je postal Blagoje Adžič, Demokratične spremembe v Sloveniji in zmaga dotedanje opozicije na volitvah leta 1990, so Generalštab JLA v Beogradu vzpodbudile k ukrepanju. Zvezni organi in nekatere republike so Slovenijo silili, da sklepe o osamosvojitvi prekliče. Z utemeljitvijo, da gre za boljše varovanje orožja in opreme TO v skladiščih zunaj vojašnic JLA, je Vojaški svet JLA maja 1990 ukazal poveljnikom TO, naj vso opremo in orožje prenesejo v skladišča JLA. V 44 slovenskih občinah so ukaz spoštovali, v 16 pa ne. Med njimi so bile tudi štiri gorenjske: občina Jesenice, Kranj, Radovljica in Tržič. Republiška sekretarja za ljudsko obrambo in za notranje zadeve v prvi, demokratično izvoljeni izvršni oblasti, tedaj se je imenoval še Izvršni svet Skupščine socialistične Republike Slovenije, Janez Janša in Igor Bavčar, sta v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi v največji tajnosti oborožila manevrsko strukturo narodne zaščite (v nadaljevanju MS NZ), ki je bila hrbtenica oblikovanja slovenskih oboroženih sil. Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je JLA nasilno zasedla prostore RŠTO. Ko so bili v Sloveniji sprejeti ustavni amandmaji septembra 1990, so bili razveljavljeni številni zvezni predpisi, odločanje o služenju vojaškega roka, TO in njenem poveljniku pa je prešlo v pristojnost Slovenije. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika RŠTO, dotedanjega poveljnika PŠTO Gorenjske Janeza Slaparja, ki je 10. oktobra 1990 prevzel poveljevanje.

Decembra 1990 je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov in izdelane prve nove uniforme. V maju 1991 se je začelo usposabljanje vojaških obveznikov v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija 1991. To so bili prvi rnirnodobni vojaki v zgodovini slovenskega naroda. JLA je z orožjem proti novi slovenski vojski prvič nastopila oktobra 1990, ko je zasedla RŠTO v Ljubljani. Naslednji poskus uveljavitve volje JLA s silo je bil 23. maja 1991 v učnem centru Pekre pri Mariboru, ko je na podlagi odigranega incidenta poskušala priti do vojaških obveznikov.

26. junija 1991 so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo z namenom zasedbe mejnih prehodov. Slovenija je boj sprejela. Enote TO in milice so ob sodelovanju civilne obrambe onemogočile načrte vojske. Zmagale so v spopadih za meje, zaustavile premike sovražnih kolon, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo.

Ob podpisu Brionske deklaracije je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper, 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO pod orožjem okoli 16.000 mož, do konca vojne se je število povečalo na 35.200. V vrste narodne zaščite je bilo vključenih 20.000 pripadnikov, v civilno zaščito pa 100.000.71 V oborožitvi enot TO ni bilo oklepnih sredstev ter artilerije. Pripadnikov slovenske milice je bilo okoli 10.000, med njimi 4.500 uniformiranih miličnikov in 4.900 v rezervni sestavi."

Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo poklicnih pripadnikov TO približno 500, glavnina aktivnosti v tistih dneh je ležala na rezervistih, ki so bili sicer razporejeni v enote TO ali brigade, zaposleni pa so bili drugod. Prav tega tuji novinarji niso mogli razumeti, namreč, da so lahko slovenske obrambne sile, sestavljene iz manjšega dela poklicnih vojakov in miličnikov, ter pretežnega dela rezervistov in veliko slabše oborožene, premagale eno največjih armad v Evropi.

ZAKON O OBRAMBI IN ZAŠČITI

29. marca 1991 so vsi trije zbori Skupščine Republike Slovenije sprejeli Zakon o obrambi in zaščiti, ki je urejal organizacijo, pripravljanje in delovanje obrambnega sistema za primer, če bi bile ogrožene svoboda, neodvisnost, suverenost in ozemeljska celovitost Republike Slovenije, enotne osnove sistema za zaščito in reševanje ljudi, materialnih in drugih dobrin za primer naravnih in drugih nesreč ter vojnih dejstvovanj." Obrambne sile so v skladu s tem zakonom sestavljale oborožene sile, narodna zaščita in enote za zveze in so bile temeljni nosilec oboroženih oblik v primeru napada na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanjem nosilcev obrambnega sistema je tvoril celoto.

Nosilci obrambnega sistema v Sloveniji so bili tako v skladu s tem zakonom podjetja, zavodi in druge organizacije, krajevne skupnosti, občine in republika. Krajevne skupnosti so imele pristojnost organizirati narodno ali civilno zaščito na podlagi odločitve pristojnega organa občine ali republike. Občina je urejala in organizirala obrambo ter zaščito na svojem območju kot del obrambnega sistema ter sistema zaščite in reševanja v republiki.

Pristojnosti Republike Slovenije so bile urejanje, organiziranje in vodenje obrambnih sil in drugih obrambnih priprav, v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa organiziranje in vodenje obrambe pred napadom. Določene so bile pristojnosti Predsedstva Republike Slovenije, Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije in posameznih republiških upravnih organov.

Teritorialna obramba je bila določena kot oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni. V 43. členu

zakona o obrambi in zaščiti je bilo zapisano, da TO deluje v miru ter izrednih razmerah v skladu s tem zakonom, oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa vodi skupaj z JLA. V vojni se za izvršitev določenih bojnih nalog lahko uporabijo tudi enote organov za notranje zadeve, če vojne razmere tako zahtevajo. TO je bila sestavljena iz štabov, enot in zavodov ter je imela mirnodobni in vojni sestav. Mirnodobna sestava se je dopolnjevala z osebami v stalni sestavi TO ter vojaki, ki so služili vojaški rok. Vojna sestava TO se je dopolnjevala z obvezniki iz rezervne sestave ter materialnimi sredstvi iz popisa. Vodenje in poveljevanje v TO so poleg predsedstva Republike Slovenije uresničevali poveljnik TO Republike Slovenije, poveljniki TO pokrajin, območij, poveljniki enot ter upravniki zavodov. Območni štab za teritorialno obrambo (v nadaljevanju območni štab TO) je bil ustanovljen za območje ene ali več občin, pokrajinski štab pa za območje pokrajine."

NARODNA ZAŠČITA

Sestavni del obrambnih sil je bila tudi narodna zaščita kot organizirana oblika delovanja občanov za opravljanje določenih varnostnih nalog, za vključevanje državljanov v oborožen boj ter druge oblike odpora in za varovanje premoženja. Njeni pripadniki so bili lahko oboroženi.

UPRAVNE ZVEZE

Tretji del obrambnih sil so bile upravne zveze, poseben samostojno organiziran sistem zvez, katerega delovanje so zagotavljale enote za zveze s centri zvez ter relejnimi kurirskmi zvezami.

ORGANI ZA NOTRANJE ZADEVE – MILICA

Med tistimi, ki so poleg obrambnih sil odigrali v procesu osamosvajanja Slovenije izjemno vlogo, so bili tudi organi za notranje zadeve in milica.

Zakon o notranjih zadevah je bil sprejet leta 1980 in je določal področja notranjih zadev: zadeve državne varnosti, varstvo ustavne ureditve, zadeve javne varnosti, varovanje ljudi in premoženja, vzdrževanje javnega reda in miru, urejanje in nadzorovanje prometa na javnih cestah, upravne notranje in druge zadeve.

Organi za notranje zadeve so bili v skladu s tem zakonom: republiški sekretariat za notranje zadeve, uprave za notranje zadeve, postaje milice s splošnim delovnim področjem ter upravni organi, ki so jih ustanovile občinske skupščine za opravljanje notranjih zadev iz občinske pristojnosti.

Področje javne varnosti in notranjih zadev državne varnosti je bilo v izključni pristojnosti republik in zakone s tega področja je sprejemala republiška skupščina, za razliko od JLA, kjer je bilo to v pristojnosti federacije. Republiški sekretar je bil za delo resorja odgovoren predsedniku republiškega izvršnega sveta in neposredno republiški skupščini. V drugi polovici osemdesetih let so si zvezni organi, kot pravi Tomaž Ertl, vse bolj prizadevali, da bi določene zadeve na državni ravni urejali enotno, zvezni sekretariat za notranje zadeve pa je želel dobiti pristojnost tudi na področju javne varnosti." Tako je bila ustanovljena zvezna brigada milice. "V Sloveniji smo se uprli pošiljanju miličnikov v Beograd z argumentom, da ni bilo zakonske podlage za premestitev miličnika na delo izven Slovenije proti njegovi volji." Kljub temu so slovenski miličniki sodelovali v zvezni brigadi, saj je zvezno predsedstvo sprejelo pravno podlago za delovanje brigade zvezne milice, ki je bilo omejeno le na območje avtonomne pokrajine Kosovo. Četudi so bili slovenski miličniki na Kosovu formalno podrejeni vodstvu zvezne brigade, so bili dejansko odgovorni republiškemu vodstvu. Ko je starešina slovenske enote na Kosovu leta 1989 dobil ukaz, z enoto izgnati stavkajoče iz rudnika, je poklical Tomaža Ertla in le-ta mu je dejal, naj na njegovo odgovornost "ne izvršijo ukaza in naj ne gredo v rudnik,"?

Naslednji poskus podrejanja slovenske milice zvezni je bil zakon o službi državne varnosti (SDV) in poskus, da bi zvezna SDV dobila pooblastila za odločanje namesto dotedanje pravice zgolj koordiniranja dela republiških služb državne varnosti. Tomaž Ertl pravi, da so v tistem času k lažjemu zavračanju pritiskov iz Beograda pomembno prispevali tudi posamezniki in skupine, na primer Odbor za človekove pravice v zvezi s procesom proti četverici, društvo književnikov in drugi. Uprave za notranje zadeve so vodili načelniki, ki so bili za svoje delo in delo uprave odgovorni republiškemu sekretarju. Naloge uprave so bile spremljanje varnostnih razmer, izvajanje ukrepov za preprečevanje kriminalitete, odkrivanje hujših kaznivih dejanj, izvajanje nalog na področju javnega reda in miru, varovanje določenih oseb in objektov, urejanje in nadzor prometa, zadeve v zvezi s prehodi preko meje ter sodelovanje s poveljstvi JLA in TO. Leta 1989 je bilo v Sloveniji 13 uprav za notranje zadeve, ena izmed njih je imela sedež v Kranju.

Postaje milice s splošnim delovnim področjem so neposredno opravljale naloge na območjih tedanjih občin. Ustanovile so jih občinske skupščine v soglasju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve.

Občinski upravni organi za notranje zadeve so imeli pristojnost neposredno izvrševati zakone in predpise, voditi upravni postopek in izdajati odločbe na prvi stopnji,

njihovo delovno področje je bilo tudi izvrševanje zakonov v zvezi z združevanjem občanov, javnimi shodi in prireditvami, posestjo in nošenjem orožja in streliva, z državljanstvom, vozniškimi dovoljenji, vodenjem rojstnih in matičnih knjig.

Tako kot drugod po svetu je bila tudi v Sloveniji organizirana posebna enota milice (PEM) kot enota za sklic, ki se aktivira ob izrednih dogodkih. Te enote so bile mobilne, sestavljali so jih miličniki, ki so sicer opravljali redne naloge. Prvo zakonsko podlago za ustanovitev posebnih enot milice je predstavljal že zakon o organih za notranje zadeve iz leta 1956, leta 1972 pa je zakon o notranjih zadevah predvidel za angažiranje v posebnih enotah tudi rezervni sestav.

Leta 1989, ob akciji Sever in tudi kasneje, v času do osamosvojitve Slovenije, je imel PEM pomembno vlogo. To enoto milice je lahko aktiviral republiški podsekretar za javno varnost. Organizirana je bila na dveh ravneh: na republiški in na regijski ravni, kjer so bile organizirane regijske enote, ki so lahko delovale popolnoma samostojno in jih je lahko aktiviral načelnik uprave. PEM se je lahko mobiliziral v dveh formacijah: v formaciji I  ko so bili mobilizirani le pripadniki rednega sestava milice, in v formaciji II, ko so se v enote vključevali še miličniki iz rezervnega sestava. V času akcije Sever je bilo v Sloveniji v formaciji I 723 miličnikov v 7 četah in 19 vodih, v formaciji II pa 1931 miličnikov v 7 bataljonih, 18 četah in 39 vodih.

Leta 1989 je bil republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je bil na tem položaju dva meseca manj kot deset let. 78 Tomaž Čas je bil poveljnik Posebne enote milice. Poveljnik slovenske milice je bil tedaj Leopold Jesenek, ki je bil tudi poveljnik operativnega štaba. V akciji Sever je sodelovalo 6.472 delavcev organov za notranje zadeve, med njimi 1.391 delavcev posebne enote milice, 723 aktivnih in 668 rezervistov, 2.366 aktivnih miličnikov na postajah in oddelkih milice s splošnim delovnim področjem, 1.400 vpoklicanih rezervnih miličnikov, 300 delavcev zaščitne enote milice, 415 kriminalistov in 600 delavcev SDV.79

MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE MS NZ

V skladu z zakonodajo je bilo potrebno po oddaji orožja maja 1990 organizirati vzporedne aktivnosti, da bi postavili na noge tudi slovensko vojsko. Uporabili so naziv narodna zaščita, ki je imel zakonsko podlago, ga deloma dopolnili, tako da ne bi zbujali nepotrebne pozornosti, neposredno pa je sodil na področje notranjih zadev. Kot je dejal Anton Krkovič, ki skupaj z Vinkom Beznikom iz slovenske milice velja za očeta projekta Manevrske strukture narodne zaščite (MS NZ), je bil to projekt v sili, ki v prvi fazi nastajanja ni imel niti imena. Nastajati je začel iz odpora proti razorožitvi TO.

Na republiški ravni sta projekt vodila tedanja republiška sekretarja za notranje zadeve in ljudsko obrambo Igor Bavčar in Janez Janša, na operativni ravni pa Krkovič in Beznik. Ti štirje na republiški ravni, 13 načelnikov MS NZ v pokrajinah in 62 občinskih načelnikov MS NZ, iz vrst TO, milice in civilnih struktur, so sestavljali dobro skupino, ki je v tem tajnem projektu nastajanja slovenske vojske odigrala neprecenljivo vlogo. V ta projekt so bili vključeni posamezniki na podlagi osebnega zaupanja in poznanstva, ne po političnih ali ideoloških kriterijih. V gorenjski pokrajini so bili na tem področju najbolj aktivni Janez Slapar in Peter Zupan v TO, v organih za notranje zadeve Milan Klemenčič in Ivan Hočevar, v občinah pa številni drugi. Po sprejemu sprememb ustave in zakonov jeseni leta 1990 je oktobra MS NZ prešla v TO.80

                                                         Lesce, usposabljanje teritorialcev v letu 1990 (Arhiv Janez Smole)

JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA - JLA

Splošna ljudska obramba je bila obrambna doktrina in sistem v SFRJ v letih 1969­1991. Oborožene sile SFRJ so bile enotne, sestavljene iz JLA in Teritorialne obrambe socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. Nosilci splošne ljudske obrambe so bili vsi prebivalci, vse družbeno-politične skupnosti, vse delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila oborožena sila Jugoslavije, med najmočnejšimi armadami v Evropi po drugi svetovni vojni. Od 1. marca 1945 se je imenovala Jugoslovanska armada, od 22. decembra 1951 naprej pa Jugoslovanska ljudska armada. JLA je bila poklicno naboma vojska bivše SFRJ, ki se je razvila v času NOB.82

Leta 1948 je bila Jugoslovanska armada tretja največja redna kopenska sila na evropski celini, 42 let kasneje je bila JLA le še srednje velika konvencionalna stalna armada, "daleč največja in najdražja zvezna institucija."?' Zato je bila tudi zainteresirana, da Jugoslavija ostane skupaj.

Jugoslavija je bila po letu 1980 do reorganizacije v letu 1989 v vojaškem smislu razdeljena na-armadna območja in vojaško - pomorsko območje. V Sloveniji je bilo 9. armadno območje s poveljstvom v Ljubljani. Po reorganizaciji sta bila v Sloveniji dva korpusa. 14. korpus je imel sedež v Ljubljani, poveljeval mu je generalmajor Jovan Pavlov, načelnik štaba je bil generalmajor Marjan Vidmar. Sedež 31. korpusa je bil v Mariboru. Oba korpusa sta sodila pod poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu. To poveljstvo je bilo eno izmed treh vojaških območij v SFRJ, poleg Beograda in Skopja. Sedež poveljstva vojaško - pomorskega območja je bil v Splitu. Ta vojaška območja so bile kot enote operativno - strateške ravni organizirane po korpusnem sistemu, korpusi po brigadnem, brigade pa po bataljonskem sistemu. Celotno slovensko ozemlje je pripadalo 5. vojaškemu območju, ki je združevalo pet korpusov in nekaj samostojnih enot ranga brigade in bataljona. To vojaško območje je pokrivalo tudi Hrvaško. 5. vojaškemu območju je poveljeval Konrad Kolšek, po juniju 1991 pa Života Avramovič, V sestavi 14. korpusa so bile brigade, polki, divizioni in samostojni bataljoni. Poveljevanje je potekalo takole: komandant 5. vojaškega območje je bil neposredno nadrejen komandantu 14. korpusa, ta komandantom brigad, le-ti komandantom bataljonov, čet in vodov. Od tu je šla linija poveljevanja do poveljnikov oddelkov in se končala pri vojakih kot pripadnikih oddelkov.

V enotah JLA na ozemlju Slovenije je bilo leta 1991 od 15.000 do 20.000 vojakov in oficirjev JLA, v operacijah JLA na ozemlju Republike Slovenije pa so v vojni za Slovenijo sodelovale enote iz vseh korpusov 5. vojaškega območja."

JLA je imela skupaj 180.000 mož, od tega 78.600 poklicnih častnikov in 101.400 vojakov. V kopenski vojski je bilo 138.000 pripadnikov, med njimi 93.000 vojakov

in 45.000 častnikov. 510.000 obveznikov je bilo v rezervi, vključno s Slovenijo in Hrvaško.

Skupaj je imela JLA:

- 1.850 tankov,
- 1.060 bojnih oklepnih vozil,
- 70 helikopterjev Mi-8 in
- 120 helikopeterjev GAZELA,
- 122 letal MIG 21 F,
- 18 MIG 21 N,
- 16 MIG 29,
- 79 letal JASTREB,
- 60 SUPER GALEB G-4,
- 24 GALEB,
- 55 OREL-2,
- 25 OREL-l in
- 111eta1AN-12 in 15 AN-26.

Imela je tudi:
-  11 podmornic,
- 15 raketnih, 14 torpednih in 30 patruljnih čolnov.

JLA je imela v Sloveniji približno:
-  250 tankov stalne sestave,
- 100 jih je prišlo še iz Hrvaške.

Imela je tudi:
- 300 oklepnih vozil,
- 90 letal in
- 50 helikopeterjev na letališčih Brnik, Cerklje, Maribor in Portorož."