Osamosvojitev in obramba samostojne Slovenije 1989 - 1991

1989 PREDPRIPRAVE
V začetku osemdesetih let, po smrti Josipa Broza Tita, so se razlike med narodi in narodnostmi ter gospodarske razlike med republikami začele kazati bolj očitno. Slovenija kot najbolj razvita republika, edina, ki je mejila na dve državi zahodne Evrope, je bila nacionalno bolj homogena in tudi ekonomsko uspešnejša kot druge republike. Prvi znanilci večje narodnostne samozavesti so bili tudi aktivnost tedanje Zveze socialistične mladine Slovenije, akcija Slovenija moja dežela na sončni strani Alp, pisanje časopisa Mladina in avantgardna skupina Neue Slowenische Kunst.
9. maja 1985 so bile prve demonstracije proti JLA, leta 1988 so javnost, predvsem pa JLA, razburjali članki v tedniku Mladina. 18. februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Leta 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, maja oziroma aprila 1988 so bili aretirani Ivan Borštnar, Janez Janša in David Tasič. 3. junija 1988 je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je imel več kot 100.000 članov. Proces proti četverici leta 1988 je še povečal število tistih, ki so bili vse bolj prepričani, da je samostojna pot Slovenije ne le sen, ampak realna možnost. Tudi dogodki v drugih delih tedanje Jugoslavije so bili vedno bolj nasilni. V letu 1989 so bili ustanovljeni: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije in Slovenski krščanski demokrati. Grožnje z orožjem so bile vse bolj očitne. Med pomembnimi dogodki tega leta v Sloveniji velja omeniti sprejem ustavnih dopolnil septembra 1989 ter napovedani in odpovedani miting resnice. Odhod delegacije Zveze komunistov Slovenije s 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu leta 1990 je tudi JLA pokazal, da gre zares. Prvim demokratičnim volitvam v Sloveniji, plebiscitu in napovedani samostojnosti, so leta 1991 sledili uresničitev te namere in osamosvojitvena vojna, moratorij in odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije ter prvo mednarodno prizanje Slovenije v letu 1991.

1989 - USTAVNI AMANDMAJI

Leto 1989 je bilo pomembno zaradi treh dejstev. V ostalih delih Jugoslavije so bile vedno bolj očitne velikosrbske težnje, v Sloveniji smo z odločno akcijo slovenske milice pokazali, kako razumemo suverenost, v tem letu smo utrjevali pravne podlage za prehod v parlamentarno demokracijo in samostojnost, kar je bilo poleg oboroženega odpora ključnega pomena za osamosvojitev. Še danes se marsikdo ne zaveda, kako pomembne so bile za uspeh osamosvojitve Slovenije ustavne in zakonske podlage, sprejete v tedanji republiški skupščini. Prav tako nenadomestljivi so bili oborožen odpor, enotnost in civilna obramba v tistem času, ki so izražali neverjetno veličino našega ravnanja, četudi smo bili slabše oboroženi. Leto 1989 je bilo tisto, v katerem so se zgostili številni dogodki tako v Sloveniji kot tudi drugod v tedanji Jugoslaviji in so pomembno vplivali na nadaljnje osamosvajanje Slovenije.
27. februarja je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje, istega dne so različne organizacije in združenja v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravile zborovanje v podporo kosovskim rudarjem in proti uvedbi izrednega stanja.
1. marca je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani protizbor tistih prebivalcev Slovenije, ki niso bili Slovenci po narodnosti, a so delali in prebivali v Sloveniji. Dan kasneje je bil na republiškem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani izdelan prvi načrt organov za notranje zadeve, če bi prišlo do mitinga Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Ta načrt je bil tudi podlaga za kasnejši načrt "Sever".
8. maja je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo in zahteve iz te deklaracije so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije v Sloveniji. 15. maja je slovenska delegacija zapustila zasedanje predsedstva konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije v Beogradu. Tega dne je prevzel predsedovanje predsedstvu SFRJ dr. Janez Drnovšek, ki je to nalogo predvzel od Hrvata dr. Stipeta Šuvarja."
27. septembra je republiška skupščina v Ljubljani sprejela 81 amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974, s katerimi je bil omogočen prehod v parlamentarno demokracijo. Z njimi je bila ponovno zavarovana samostojnost Slovenije v takratni federaciji, kar je dalo tudi pravno podlago za pripravo nadaljnjih korakov, ki so vodili k osamosvojitvi in samostojnosti Slovenije. Pomembni so bili amandmaji o trajni, celoviti in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, o varovanju pravic Slovenije v izrednih razmerah, o uporabi slovenskega jezika in o pravici do slovenskega jezika, o svobodi veroizpovedi, o ekonomski samostojnosti Slovenije in o finančnih obveznostih Slovenije v razmerju do organov federacije. Pred tem je zasedalo tudi zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pritiskalo na slovensko vodstvo, da ne bi sprejeli ustavnih sprememb. Obstajale so tudi grožnje s posredovanjem JLA.45 Na seji republiške skupščine v Ljubljani je bil tudi tedanji predsednik Predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek, kije na sejo prispel neposredno iz ZDA. Na skupni seji proti ustavnemu zakonu ni glasoval nihče. In na koncu so zapeli Zdravljico, ki je tedaj postala slovenska himna.
Dr. Božo Repe je o pomenu teh ustavnih dopolnil zapisal: "Ustava iz leta 1974 je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo, zvezno ustavo je nekako izenačevala z republiškimi.
U stava je tako kot vse povojne zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ni pa definirala, kako naj bi te pravice narodi oziroma republike uresničili.'?" "Sprejeti amandmaji so ustavno omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo, saj je bilo tudi črtano določilo o vodilni vlogi zveze komunistov, hkrati pa si je Slovenija v odnosu do federacije vzela tudi več pristojnosti /zlasti na gospodarskem področju/, kot jih je določala zvezna ustava,"?
25. novembra je bil izdelan končni načrt slovenske milice, načrt akcije "Sever ¬ukrepi v zvezi s preprečitvijo mitinga resnice v Ljubljani", napovedanega za 1. december. 27. novembra se je sestala slovenska republiška skupščina, na kateri je tedanji republiški sekretar za notranje zadeve, Jeseničan Tomaž Ertl, dejal: "Še enkrat, tovariši delegati, ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni."
29. novembra je Tomaž Ertl izdal tri odredbe, ki so veljale od 30. novembra 1989 do preklica. V njih je bilo določeno, da so zaradi zavarovanja javnega reda, življenja ljudi in premoženja na celotnem območju Socialistične republike Slovenije prepovedani vsi javni shodi, sestajanje občanov na javnih mestih in javne prireditve, na območju Slovenije je bilo omejeno gibanje in prepovedan promet.
1. decembra je takratna slovenska oblast prepovedala miting resnice, ki gaje v Ljubljani napovedalo združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev. To je bil prvi primer odkritega nasprotovanja slovenskih oblasti in njenih izvršilnih organov srbski hegemoniji ter prikaz oblasti na svojem ozemlju. Decembra je bil na zasedanjih zborov republiške skupščine v Ljubljani sprejet zakon o volitvah v skupščine ter zakon o političnem združevanju kot podlagi za prve večstrankarske volitve leta 1990.

1990 - PRIPRAVE IN PLEBISCIT

8. januarja je tedanji predsednik republiške skupščine Slovenije Miran Potrč na podlagi decembra 1989 sprejete volilne zakonodaje razpisal prve večstrankarske volitve po letu 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. 22. januarja je delegacija Zveze komunistov Slovenije demonstrativno odšla s 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Srbski blok je slovenske predloge zavračal, zato so vsi slovenski delegati v ozračju pritiska in groženj zapustili kongres. Sledili so delegati Hrvaške pod vodstvom Ivice Račana. To je bilo zadnje jasno znamenje, kaj se dogaja in jasno sporočilo JLA. Le-ta je imela na kongresu veliko delegatov, in tisti, ki so sedeli v delovnem predsedstvu, so pred vsakim glasovanjem z barvnima kartonomajasno dajali navodila svojim članom, kako glasovati." Leta 1990 sem v glasilu Železarne Jesenice Železar opisala dogajanja na kongresu. Med drugim sem zapisala: " ... Vmes pa so bili dnevi v Beogradu, katerih pomembnost bo lahko ocenila šele zgodovina. Vsekakor je bil to čas trdih preizkušenj, čas, ko spoznaš, da tisto, v kar si prepričan, dokažeš tudi z dejanji, da reformska, demokratična pot, ki so jo začeli slovenski komunisti, ni taktična poteza, ampak zavestna odločitev in predvsem, vsaj upam tako, spodbuda tudi za druge v Jugoslaviji.'?"
7. in 8. marca je slovenska skupščina nadaljevala s sprejemanjem pravnih podlag za osamosvojitev. Sprejela je pet amandmajev k slovenski ustavi. Z njimi je bila v nazivu opuščena beseda "socialistična" in poudarjeno, da je Republika Slovenija država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije.
Marca je odbor za ljudsko obrambo Skupščine SFRJ predlagal, da bi se pooblastila vojaških obmejnih organov s tedanjih 100 povečala na 1000 metrov od roba obmejnega pasu. 50
29. marca je bila z zakonom za himno Republike Slovenije razglašena sedma kitica Prešernove Zdravljice."
8. aprila je bil prvi, 22. aprila pa drugi krog večstrankarskih volitev v zbore Skupščine Republike Slovenije. Zmagala je združena opozicija Demos.
9. maja je bila konstitutivna seja novoizvoljene republiške skupščine, ki je v vsakem zboru imela po 80 delegatov. Za predsednika 240-članske republiške skupščine je bil izvoljen dr. France Bučar, doma v Bohinju.
15. maja je tedanji komandant TO Slovenije izdal ukaz, daje potrebno predati vse orožje in strelivo TO, ki je bilo izven objektov JLA, na čuvanje v objekte JLA. Tedaj je bilo v Sloveniji 60 občin in 16 komandantov TO občin, ki ob podpori sodelavk in sodelavcev niso izpolnili tega ukaza. Med njimi so bili štirje z Gorenjske. Ti komandanti so bili: Brežice - Mitja Teropšič, Dravograd - Božo Jeromel, Jesenice - Bojan Šuligoj, Kranj - Anton Rešek, Krško - Ernest Breznikar, Mozirje - Niko Pirnat, Lendava - Ljubo Dražnik, Litija - Rihard Urbanc, Radlje ob Dravi - Zdravko Vilar, Radovljica - Janez Koselj, Slovenske Konjice - Alojz Groleger, Šmarje pri Jelšah - Leopold Kores, Trbovlje - Matjaž Piškur, Tržič - ¬Janez Ude, Velenje - Jože Ervin Prislan in Žalec - Adi Vidmajer.
17. maja je bil izvoljen nov, 27 -članski Izvršni svet Republike Slovenije, ki mu je predsedoval Alojz Peterle, podpredsedniki so bili Matija Malešič, dr. Andro
Ocvirk in dr. Leo Šešerko. Republiški sekretar za notranje zadeve je postal Igor Bavčar, za ljudsko obrambo pa Janez Janša. 19. maja je predsedstvo Republike Slovenije, ki so ga tedaj sestavljali predsednik Milan Kučan ter člani dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec, ustavilo oddajo orožja TO v skladišča JLA. Julija je republiška skupščina sprejela Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Z njo je določila enoletni rok za sprejem nove ustave in postopek za ugotovitev, kateri zvezni predpisi v Sloveniji ne veljajo več, ter odpoklicala slovensko delegacijo iz zveznega zbora Skupščine SFRJ. Septembra je slovenska skupščina z novimi ustavnimi spremembami razveljavila številne zvezne predpise v Sloveniji in prevzela odločanje o služenju vojaškega roka, TO in poveljniku TO v svoje roke. Oktobra je z ustavnim zakonom razveljavila 27 jugoslovanskih zakonov. V začetku oktobra je bil za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO Slovenije imenovan Janez Slapar, dotedanji poveljnik 3. PŠTO Gorenjska. 6. decembra je bil sprejet zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, razglašena je bila Izjava o dobrih namerah in Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope. 23. decembra je bil izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, 26. decembra pa razglašeni rezultati glasovanja. Plebiscita se je udeležilo 93,2% volivcev, "ZA" samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 88,5% vseh, ki so imeli pravico glasovati." V skladu z zakonom je morala biti odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo uresničena v šestih mesecih.

SLOVENIJA LETA 1991

Po popisu 31. marca 1991 je bilo v Sloveniji 1.974.839 prebivalcev, od tega 1.017.110 žensk in 957.729 moških. Po nacionalni pripadnosti je bilo tedaj v Sloveniji 90,52% Slovencev, 2,94% Hrvatov, 2,23% Srbov 0,71 % Muslimanov, po 0,17% Črnogorcev in Makedoncev, 0,10% Albancev, 0,50% Madžarov, 0,12% Italijanov in 0,01 % Avstrijcev. Tedaj je bilo v Sloveniji 60 občin, 1214 krajevnih skupnosti, 229.887 učencev v osnovnih šolah, 85.677 dijakov v srednjih šolah, 30.634 študentov, 648.082 je bilo radijskih in 536.453 televizijskih naročnikov. 53 V letu 1991 se je v Sloveniji nadaljevalo sprejemanje zakonodaje kot pravne podlage za uresničevanje plebiscitarne odločitve o samostojni poti Slovenije.
20. februarja je bila sprejeta resolucija o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ in amandma k ustavi Republike Slovenije, ki je omogočil prenos pravic, prenesenih na organe SFRJ, nazaj na Republiko Slovenijo. S tem je Slovenija izstopila iz pravnega reda SFRJ.
7. marca je bil sprejet ustavni zakon o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev na področju ljudske obrambe, po katerem služenje vojaškega roka v JLA za državljane Slovenije ni bilo več obvezno.
18. marca je predsedstvo Republike Slovenije ustanovilo posebno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ki je koordiniralo vse pomembnejše ukrepe, s katerimi je Slovenija hotela zaščititi doseženo stopnjo samostojnosti. Pravna podlaga za ustanovitev te koordinacije je bil zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, 54 ki je pooblaščal Predsedstvo Republike Slovenije za usklajevanje obrambnih priprav med republiškimi organi ob morebitnih izrednih razmerah. Vodja tega koordinacijskega telesa je postal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Ustanovitev koordinacije je bila sestavni del aktivnosti za izvedbo plebiscitarne odločitve, v kateri so bile predvidene tudi zaostritve obrambnih in varnostnih razmer. Od 15. maja je bilo organizirano tudi stalno dežurstvo te koordinacije, začelo se je z okrepljenim zavarovanjem objektov, ki so bili posebnega pomena za obrambo, reorganizirali pa so tudi vodenje in poveljevanje v TO.

19. marca je Vojni svet, ki je bil neformalni organ najvišjih predstavnikov JLA, objavil sklep, da ne bo dovolil spreminjanja meja in mednacionalnih spopadov, zahteval je redno financiranje armade, vrnitev TO pod armadno pristojnost in nemoten potek nabora. Kmalu zatem je JLA zagrozila, da bo po 15. maju sama prišla po nabornike, če jih ne bo Slovenija začela ponovno pošiljati."
Aprila je slovenska skupščina na seji vseh treh zborov sprejela prvi samostojen proračun, kjer je bila predlagana kotizacija federaciji za dve tretjini manjša, kot jo je predvideval zvezni proračun. Drugega aprila je SDK Slovenije obvestila svoje podružnice, naj sredstev od carin ne nakazujejo več na zvezni račun. V proračunu so bila zagotovljena sredstva za JLA in TO.
9. maja je slovenska skupščina obvestila skupščino SFRJ, da bo glede na zakon o plebiscitu najpozneje 26. junija razglasila samostojnost in da se želi pogajati o začasnem opravljanju nekaterih zveznih funkcij na svojem ozemlju, o pravnem nasledstvu in prihodnjih oblikah sodelovanja z drugimi deli dotedanje skupne države.
23. maja je prišlo v učnem centru Pekre pri Mariboru, kjer je bil poleg Iga drugi učni center za usposabljanje slovenskih nabornikov, do incidenta med pripadniki TO in JLA. V Pekre je prišlo sredi maja 120 nabornikov iz vzhodnega dela Slovenije, na Ig pa 180 iz zahodnega dela Slovenije. Incident je pomenil odkrito grožnjo slovenskim oblastem in napoved zaostritev,"
24. maja je bil na Ohridu sestanek upravnikov carinarnic v Jugoslaviji, ki so se ga udeležili predstavniki 9 carinarnic iz Slovenije. Temi sta bili fiskalna funkcija carine v Jugoslaviji in plačilo carinskih dajatev. 1. junija je bil na Hrušici, to je
prvo naselje za mestom Jesenice v smeri proti Kranjski Gori, odprt nov mednarodni cestni predor Karavanke, dolg 7.864 metrov. Na platoju Karavanke na Hrušici so izročili namenu tudi druge objekte za potrebe carine, milice in špedicije.
24. junija je slovenska skupščina s sprejetjem amandmaja k ustavi iz leta 1974 določila slovensko državno zastavo, 25. junija pa sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo o neodvisnosti. Sprejela je tudi zakone o državljanstvu, tujcih, potnih listinah, zunanjih zadevah, carinski službi, deviznem poslovanju in Banki Slovenije. S tem se je formalno začela suverenost Republike Slovenije. Tako so bile od tega dne carinarnice v slovenski pristojnosti, uslužbenci zvezne carinske uprave pa v slovenski carinski službi. Zvezni izvršni svet v Beogradu je na to odgovoril z aktiviranjem Odloka o izvedbi predpisov v zvezi s plačevanjem carine in ukazal, naj na slovenske meje pošljejo carinike iz drugih delov Jugoslavije, dan kasneje pa je ZIS sprejel sklep o zamenjavi vseh devetih upravnikov carin v Sloveniji. Zvezna carinska uprava je sklenila poslati v Slovenijo 260 carinikov, a jih je prispelo le 62, ker so zaradi spopadov druge zadržali v Beogradu. Delovati so začeli tudi improvizirani mejni prehodi na meji s Hrvaško, na te mejne prehode je prišlo približno 3.000 pripadnikov slovenske milice in TO. Slovenija je 25. junija prevzela tudi nadzor nad kontrolo letenja na svojem območju. Slovenija je imela skupaj 1.160 km meje s štirimi sosednimi državami: 546 km dolgo mejo s Hrvaško, 324 km z Avstrijo, 202 km z Italijo in 88 km z Madžarsko.
V torek, 25. junija, se je ob 21.30 začela seja Zveznega izvršnega sveta v Beogradu pod vodstvom tedanjega predsednika Anteja Markoviča, V sredo, 26. junija, ob 2. uri je le-ta sprejel sklep, da bo zaradi uresničevanja zveznih predpisov o prehodu državne meje in gibanju v obmejnem pasu v Republiki Sloveniji ter zaradi zagotavljanja uresničevanja mednarodnih obveznosti FRJ, nemotenega odvijanja prometa in svobodnega prehajanja ljudi preko državnih meja, zvezni sekretariat za notranje zadeve neposredne prevzel vse posle v zvezi s kontrolo prehodov državne meje. To nalogo bo uresničil v neposrednem sodelovanju z zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo, pri čemer bodo angažirane tudi obmejne enote JLA. Zvezni sekretariat za zunanje zadeve pa bo pristojne organe sosednjih držav obvestil o začasni ureditvi prehoda preko državne meje na ozemlju Republike Slovenije. Na podlagi teh sklepov se je začela agresija na Slovenijo, na katero so slovenske obrambne sile in milica odgovorile. Čas od 26. junija do 7. julija 1991 zato imenujemo osamosvojitvena vojna za Slovenijo.
V sredo, 26. junija se je slovesnost na Trgu republike v Ljubljani začela ob 21. uri in 15 minut. Na njej je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan razglasil samostojnost Slovenije. Govor je začel z besedami: "Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje: zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet. Od včeraj imamo Slovenci svojo državo ... " Govor pa končal z besedami: "Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih. Hvala vam za to, dragi rojaki. Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.?" Med kulturnim programom so zbrano množico že preletavala letala JLA. Poveljniki pokrajinskih štabov TO so spustili tri zastave pred slovenskim parlamentom, med njimi je bil tudi poveljnik 3. PŠTO gorenjske pokrajine Peter Zupan." Novo slovensko zastavo je ob pomoči še štirih častnikov TO na Trgu republike dvignil Bojan Šuligoj tedaj poveljnik učnega centra na Igu, v katerem so 2. junija prisegli prvi slovenski vojaki. Dogodek, ki ga oba ne bosta nikoli pozabila. Tudi zaradi dni, ki so sledili.

VOJNA

Vojna60 za Slovenijo se je začela 26. junija na Primorskem, 27. junija pa je prišlo do prvega oboroženega spopada. Ob 1.30 je oklepna enota JLA iz Karlovca prestopila slovensko - hrvaško mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki krenil proti letališču Brnik tankovski bataljon.
Ob štirih zjutraj je prišlo do streljanja pri Pogancih med Metliko in Novim mestom in to je bil prvi oboroženi spopad v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ob šestih zjutraj se je sestalo predsedstvo Republike Slovenije. Med sejo je prispela brzojavka poveljnika 5. vojaškega območja s sedežem v Zagrebu Konrada Kolška z obvestilom, da ima 5. vojaško območje nalogo, da prevzame vse mejne prehode ter da bodo ukaz brezpogojno izvršili, vsak odpor pa zlomili. Predsedstvo Republike Slovenije je poseg JLA ocenilo kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Slovenije. Od vseh aktivnih in civilnih oseb iz Republike Slovenije je zahtevalo, da zapustijo JLA in pozvalo vse starešine JLA, da ne sodelujejo v napadu na Slovenijo. Ukazalo je izvajanje pripravljenih ukrepov za oviranje prodora enot JLA, za blokado infrastrukturnih objektov ter uporabo TO za obrambo objektov in komunikacij, kar je pomenilo, da sta milica in TO lahko začeli odgovarjati na ogenj. Popoldne tega dne je admiral Stane Brovet sporočil, da je JLA dosegla svoji cilj in zavarovala državne meje SFRJ. Te naj bi predala pripadnikom posebne brigade zveznega sekretariata za notranje zadeve, ki so že čakali na vojaškem letališču v Cerkljah na Dolenjskem. S helikopeterji so jih nato spravili na nekatere mednarodne mejne prehode, ki jih je JLA zavzela. Na manjši del prehodov, ki jih JLA ni zavzela, so poslali helikopterske desante, s helikopterji pa so prispeli na nekatere mednarodne mejne prehode tudi pripadniki JLA, ki zaradi barikad do prehodov po cesti niso mogli priti.
Slovenske obrambne sile, TO, narodna zaščita in enote zvez ter milica so s pomočjo podjetij in posameznikov blokirale vse vojašnice, odklopili so elektriko, vodo in telefon.
V petek, 28. junija, so slovenske enote začele vzpostavljati ravnotežje. JLA je začela izvajati letalske napade - cilji so bili brniško letališče, Medvedjek, Šentilj, portalna stavba predora Karavanke na Hrušici. Z letali so napadli tudi televizijske oddajnike na Kumu in Nanosu.

Drugi dan vojne so učinke začeli dosegati intenzivno obveščanje domače in tuje javnosti ter diplomatska prizadevanja. Ponoči se je evropska trojica," ki je bila pred tem v Beogradu, srečala v Zagrebu s predsednikom Predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom, ministrom za zunanje zadeve dr. Dimitrijem Ruplom, predsednikom Zveznega izvršnega sveta Antejem Markovičem in predsednikom Hrvaške Franjem Tudmanom. Pogajanja so se iztekla dokaj ugodno za Slovenijo. Že popoldne je bil dosežen tudi prvi dogovor o ustavitvi ognja, ki pa ni obveljal.
V soboto, 29. junija, so se spopadi nadaljevali, v večjih krajih so bili alarmi za zračni napad, ljudje so se umikali v zak1onišča.V Ljubljano je prišel general Andrija Rašeta, da bi s slovenskim vodstvom uskladil pogoje premirja. Obenem je JLA postavila ultimat, da mora Slovenija do 30. junija, do devete ure prenehati z vsemi obrambnimi aktivnostmi. Zvečer se je sestala republiška skupščina, ki je izrazila željo po mirnem reševanju problemov, a ne na račun temeljne odločitve Slovenije za samostojnost.
V nedeljo, 30. junija, so po izteku ultimata proti Sloveniji poletela vojaška letala, a je bil napad s strani beograjskih oblasti preklican. Proti večeru je prispela v Ljubljano delegacija ZIS pod vodstvom Anteja Markoviča, Na pogajanjih je prišlo do dogovora o prekinitvi ognja in deblokadi zajetih kolon JLA. Zvečer sta Milan Kučan in dr. Dimitrij Rupel znova odpotovala na pogajanja z evropsko trojico v Zagreb.
V času od 24. junija do 16. julija je bilo mobiliziranih 473 enot TO s povprečno 74 vojaškimi obvezniki ali 35.000 pripadnikov TO, samo v času od 24. junija do 30. junija je bilo mobiliziranih 367 enot, od 1. do 16. julija pa še 106 enot. Vročenih je bilo 33.026 mobilizacijskih pozivov, odzvalo se je 32.389 vojaških obveznikov ali 98%. Mobilizacija ni bila splošna, ampak samo po določenih enotah in tudi kurirski sistem se ni aktiviral v celoti. TO je vojna zatekla v toku sprememb mobilizacijskega razvoja. Ves čas so mobilizacije formalno potekale kot poskusne, ki jih ukazuje poveljujoči v RŠTO, hitrost mobilizacije pa se je povečala z ukazom načelnika RŠTO o prenosu pravice mobilizacije vojaških obveznikov na poveljnike PŠTO. Po oceni je bilo v Sloveniji skupaj angažiranih od 24.000 do 25. 000 pripadnikov JLA. 62
V ponedeljek, 1. julija, so zadnji slovenski in hrvaški delegati zapustili zvezno skupščino, predstavniki Slovenije in Hrvaške so odšli tudi iz drugih zveznih .... organov. Tega dne je JLA poskusila z novo ofenzivo. Napadli so RTV oddajnike na
Ljubljanskem gradu, Kumu, Boču, Nanosu, Krvavcu in Domžalah. Poskusili so s
tankovskimi prodori, napadli so položaje v Krakovskem gozdu.
V torek, 2. julija, se je predsednik republike Milan Kučan v Beljaških toplicah (Warmbad Villaeh) sešel z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem. Sestalo se je tudi predsedstvo Republike Slovenije. Na njegov predlog je načelnik RŠTO poslal načelniku 5. vojaškega območja v Zagrebu Životitu Avramoviču predlog za ustavitev ognja." Avramovič je premirje zavrnil. Ob 21. uri je Slovenija enostransko razglasila ustavitev ognja. V večernih urah se je napotila iz Beograda proti Sloveniji tankovska divizija, vendar je bil potem ukaz preklican in enota se je vrnila v vojašnico.
V sredo, 3. julija, je občasno še prihajalo do manjših spopadov. V Slovenijo se je iz Beograda napotila kolona petih avtobusov s starši vojakov JLA, ki so služili vojaški rok v Sloveniji.
V četrtek, 4. julija, so se enote JLA začele umikati v vojašnice na Hrvaškem in v Sloveniji in promet je znova stekel.
V petek, 5. julija, je prišlo do manjših izzivanj slovenskih enot, ki pa nanje niso odgovarjale. Blagoje Adžič je govoril v centru vojaških šol v Beogradu 150 oficirjem srbske in črnogorske narodnosti, izbranim za poveljevanje enotam v Sloveniji in na Hrvaškem. Situacijo v armadi je ocenil za nestabilno, dejal, da je ZIS ukazal akcijo JLA v Sloveniji in ponovil, da morajo prisiliti Slovenijo, da ostane v Jugoslaviji, in sicer do dogovora, ki ga bo diktirala tudi JLA. "Od sedaj naprej je strah tisti, ki mora prisiliti nasprotnika h kapitulaciji, to pa pomeni uporabo vse sile, uporabo ognja proti vsem, ki se upirajo našim akcijam," je še dejal. 64
V nedeljo, 7. julija, je bila po l5-urnih pogajanjih podpisana Brionska deklaracija. Osamosvojitveni proces je bil začasno ustavljen, JLA se je odpovedala nadaljnjim posegom v Sloveniji. V njej je bil določen režim na meji, carine, nadzor zračnega prometa, varnost na mejah, ujetniki pa tudi mandat in trajanje mandata opazovalne misije.
V sredo, 10. julija, je slovenska skupščina z več kot dvetretjinsko večino potrdila Brionsko deklaracijo.
JLA je imela v desetdnevnem spopadu v Sloveniji uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih bojnih vozil pehote, 172 transportnih vozil, 6 helikopterjev idr. Po podatkih Rdečega križa z dne 17. julija 1991 je bilo do 10. ure tega dne: 3.091 ujetih pripadnikov JLA, 139 ujetih pripadnikov zvezne milice, 4 ujete civilne osebe, 146 ranjenih pripadnikov JLA in 37 mrtvih pripadnikov JLA.

                Koper, čakajoč na odhod pripadnikov JLA iz Slovenije (Arhiv Peter Zupan)

Na slovenski strani je bilo 116 ranjenih pripadnikov TO, 28 ranjenih miličnikov, 38 ranjenih civilistov ter 2 ranjena tujca. Umrlo je 8 pripadnikov TO, 4 miličniki, 6 civilistov in 10 tujcev,"
Na slovensko stran je prestopilo 2300 vojakov, 280 častnikov, 480 civilnih uslužbencev v JLA, 10 zveznih miličnikov in nekaj carinikov,"
7. oktobra je slovenska skupščina sprejela več monetarnih ukrepov in uvedla slovenski tolar kot nacionalno valuto.
8. oktobra se je iztekel trimesečni moratorij, sprejet z Brionsko deklaracijo, in Slovenija je znova prevzela nadzor nad mejami.
26. oktobra je JLA dokončno zapustila Slovenijo. Tega dne se je začela menjava dinarja za vrednostne bone v razmerju 1:1.67
23. decembra je Skupščina Republike Slovenije sprejela novo ustavo Republike
Slovenije. Tega dne je predsednik Zvezne republike Nemčije poslal predsedniku Milanu Kučanu diplomatsko noto, da Nemčija priznava Slovenijo kot neodvisno državo. Zvezna republika Nemčija je s tem bistveno pripomogla k sklepu Evropske skupnosti, da s 15. januarjem 1992 prizna Slovenijo kot neodvisno državo.
Slovenska samostojnost je bila tako mednarodno potrjena in tudi doma se je nadaljevalo utrjevanje samostojnosti. Pred tem so Slovenijo že priznale Hrvaška, tri pribaltske države, Islandija in Vatikan.

PRIZNANA DRŽAVA

Januarja leta 1992 se je slovenska milica preimenovala v policijo.
Marca leta 1992 je bil sprejet zakon, ki je skrajšal vojaški rok na 7 mesecev in uvedel pravico do ugovora vesti. 11. aprila 1992 je slovesno prisegla prva generacija slovenskih vojakov.
20. decembra 1994 je bila TO preoblikovana v Slovensko vojsko.
31. maja 1995 je Slovenija postala članica Partnerstva za mir, 30. julija 1995 članica Svetovne trgovinske organizacije,
10. junija 1996 je bil sklenjen pridružitveni sporazum z Evropsko unijo,
21. junija 1999 je W. J. Clinton kot prvi predsednik ZDA uradno obiskal Slovenijo. Leta 2000 so bile tudi v Srbiji demokratične volitve in Slobodan Miloševič se je moral posloviti z oblasti.
Aprila 2001 so Slobodana Miloševiča zaprli. Na jugu nekdanje skupne države spet divjajo spopadi.
Deset let pozneje zapuščina skupne države še vedno ni razdeljena in orožje še vedno ni utihnilo.
Junija 2001 je Slovenija gostiteljica srečanja ameriškega in ruskega predsednika.

MEDNARODNA DEJAVNOST SLOVENIJE

Ne samo pravna podlaga in obrožen odpor, tudi diplomatska dejavnost je bila potrebna, da se je dokončal proces osamosvajanja Slovenije, saj brez mednarodnega priznanja država ne more uspešno delovati. Poleg tega pa se je pokazalo, da je mogoče le z mednarodnim pritiskom prekiniti spopade. To se je pokazalo ne le v primeru Slovenije, ampak tudi v naslednjih destih letih na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Dejstvo je, da velesile niso bile naklonjene razdružitvi Jugoslavije. Ameriški državni sekretar James Baker je 21. junija 1991 v Beogradu dejal, da so ZDA za enotno Jugoslavijo in ta izjava je bila ob stališču Sovjetske zveze dobra spodbuda zveznemu izvršnemu svetu, da je sprejel odločitev o posredovanju v Sloveniji. Poleg tega je bila Jugoslavija v času od 15. maja do 30. junija 1991 brez predsednika Predsedstva SFRJ. Šele 30. junija je bil ob pritiskih Evropske skupnosti izvoljen Stipe Mesič." Na tem področju so poleg medijev odigrali pomembno vlogo tudi slovenski diplomati, zaposleni v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, še posebej tisti v sosednji Avstriji in Italiji ter državah Evropske skupnosti. Dejstvo je, da je bil slovenski zračni prostor zaprt, možnost oditi v tujino osebno, pa je bila po 1. juliju le preko Gorenjske. Zato so bili v začetku predvsem telefonski pogovori, šele po 1. juliju so se začeli tudi obiski v tujini. Predsednik Kučan je bil v Zagrebu 1. julija, dan kasneje v Beljaku, 6. julija pa je bil dr. Drnovšek v Bernu. Poti v evropske države so vodile preko celovškega letališča in preko mejnih prehodov na Gorenjskem, predvsem Ljubelja.
V pisni obliki je Milan Kučan že 26. junija seznanil generalnega sekretarja OZN Peresa 
de Cuellarja s sprejeto ustavno listino o samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije ter željo Slovenije, postati članica OZN.