Sporočilo
  • Ta spletna stran uporablja piškotke

    Piškotke uporabljamo, da bi vam omogočili nemoteno in prijetno uporabniško izkušnjo. Piškotke uporabljamo samo za anonimno uporabo podatkov o obisku strani, ne shranjujemo osebnih podatkov. S klikom na Sprejmi in nadaljuj se strinjate z uporabo piškotkov.

    Preberi več

    Direktiva EU o uporabi piškotkov

Zgodovina

Kronologija o razpadu Jugoslavije 1980 - 1991

Vsaka kronologija je sama po sebi kontradiktorna: teži k popolnosti, a je vedno pomanjkljiva. Ta kronologija naj bi bralcu predstavila le najosnovnejše podatke o tem, kako se je po smrti glavnega tvorca druge Jugoslavije Josipa Broza Tita 4. maja 1980 razraščal proces razpadanja. Država je bila namreč že mnogo pred razglasitvijo sloven­ske in hrvaške samostojnosti mrtva in je obstajala le še kot mednarod­nopravni subjekt.
Druga Jugoslavija, kot je bila zasnovana po drugi svetovni vojni, je v bistvu začela s transformacijo vsaj že v daljnem letu 1968, ko ni bilo mogoče več ignorirati vse močnejše težnje posameznih jugoslovanskih narodov po večji samostojnosti in vsesplošnih »čistih računih« med narodi v državi in med narodi in »federacijo«. Začelo se je na Hrva­škem že konec leta 1967 z nedvoumno zahtevo hrvaškega izvršnega sveta po generalni reviziji ekonomske politike, ki je bila izrazito centralistična, nadaljevalo z majskimi množičnimi študentskimi demonstracijami v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, katerih udeleženci so med drugim zahtevali tudi politično demokratizacijo, in doseglo svoj vrh ob prelomu desetletja, ko nastopijo tiste politične sile, ki jih je partija označila za »nacionalistične« — v Sloveniji ekipa predsednika vlade Staneta Kavčiča, na Hrvaškem politiki okoli dr. Savke Dapčevič Kučar in v Srbiji smer, ki jo je vodil Marko Nikezič. Vse te politične smeri se sicer niso zavzemale za odcepitev ali konfederacijo Jugosla­vije, so pa jasno pokazale, da politično, družbeno in ekonomsko unificirana in centralizirana Jugoslavija ni tista oblika države, ki more varovati interese posameznih jugoslovanskih narodov. Nov val neza­dovoljstva Albancev na Kosovu v istem času pa je znova pokazal na še nerešeno nacionalno vprašanje, tudi kar zadeva narodne manjšine.
Stara partijska struktura s Titom, Kardeljem in Bakaričem na čelu je bila še premočna in ta mlajša politična garnitura je morala do začetka sedemdesetih let oditi s političnega prizorišča. Toda ta najostrejša notranjepolitična kriza v drugi Jugoslaviji je vendarle v mnogočem prispevala k začetku reformiranja federalne države in partije.
Že s prvim amandmajem k jugoslovanski ustavi aprila 1967 je jugoslo­vanska skupščina poskušala »popraviti napako« ustavnega zakona iz leta 1953, ko je bil ukinjen tako imenovan »zbor narodov« —  tisti del parlamenta, kjer so bili enakopravno zastopani vsi jugoslovanski narodi in so odločali o vitalnih problemih, vezanih na enakopravnost republik, narodov in narodnosti. Dokončno naj bi bila ta napaka popravljena že z VIII. amandmajem iz leta 1968, ko je zbor narodov dobil položaj zbora, ki ima splošno in ne več omejene pristojnosti.
Ustavni amandmaji, ki so bili sprejeti 26. decembra 1968 (VII. — XIX.), so najgloblje posegli v reformo federacije in pomenijo ne samo osnovo za jugoslovansko ustavo leta 1974, temveč tudi temeljni sporni kamen pri urejanju odnosov v Jugoslaviji v posttitovskem obdobju. Obe avtonomni pokrajini sta namreč s VII. amandmajem dobili status kon­stitutivnih elementov federacije, čeprav nista imeli značaja federal­nih enot kot republike. Ponovno so bile vzpostavljene delegacije pokrajin v federaciji, albanska narodnost pa je šele takrat dobila pravico do nacionalnih simbolov (zastavo). Drugi amandmaji so več pristojnosti iz družbenopolitičnega in ekonomskega življenja prenesli iz federacije na republike.
Mednacionalni spori, predvsem med Srbi in Albanci, so se segreli do vrelišča. Že 27. novembra 1968 je prišlo do množičnih demonstracij Albancev v Prištini in številnih mestih na Kosovu in v Makedoniji. Tedaj se je izoblikovala parola »Kosovo republika«, policija je demon­stracije sicer razbila, ostale pa so nekakšna generalka za izbruh leta 1981. Albanci so namreč ustavne amandmaje ocenili kot formalne, ki dajejo neke pravice samo zato, da bi se pomirilo politično nerazpolože­nje med njimi. Srbi pa so bili zoper amandmaje s parolo o ogroženem srbstvu. Približno take politične pozicije so ostale nespremenjene tudi po Titovi smrti. Ustava iz leta 1974 je tako stanje dokončno sankcioni­rala in zato postala tarča napadov obeh političnih struj, ki sta se izoblikovali v osemdesetih letih. Ena, nastala je na severozahodu države, je zahtevala poglabljanje demokratizacije družbe s sprostitvijo togih, monolitnih političnih struktur in z vključevanjem najširšega kroga socialistično usmerjenih razmišljajočih ljudi. Druga pa ponovno ustvarjanje preživete umetne enotnosti, ki zahteva trdno organizirano centralistično državo. Nasprotja so bila tako močna, da so prerasla v krizo zaupanja in ta je dosegla točko nič v letu 1988. V tem letu smo bili priče vrhuncu mednacionalnih sporov v Jugoslaviji zaradi nereše­nega položaja na Kosovu in srbske genocidne politike do Albancev, kar je sprožilo plaz medrepubliških in s tem mednacionalnih nasprotij, ki se je zlil s katastrofalno gospodarsko situacijo v eksplozivno zmes. Ta je eksplodirala, potem ko je bilo v severozahodu države — Sloveniji in na Hrvaškem — zaradi dobro organizirane in aktivne nepartijske opozicije in zaradi reformistično naravnanih komunistov mogoče raz­meroma neproblematično preiti v pravo politično pluralno družbo zahodnoevropskega tipa, na jugovzhodu pa je bil ta prehod bistveno manj radikalen, posebej kar zadeva najpomembnejšo republiko Srbijo in Črno goro. Realni politični in nacionalni interesi posameznih delov Jugoslavije so se pokazali v nezastrti obliki in velikosrbskega koncepta Jugoslavije, ki ga zastopa na Slobodana Miloševiča vezana politika, ni bilo več mogoče povezati s politiko slovenskega in hrvaškega naroda, ki temelji na suverenosti narodov in njihovi trajni in neodtujljivi pravici do samoodločbe in odcepitve.

1980
4. maj — Smrt Josipa Broza Tita, ki je pomenila konec enega in začetek drugega obdobja v drugi Jugoslaviji. Jugoslavija je po Titovi smrti padla v najglobljo ekonomsko krizo in najostrejše mednacionalne boje, posebej med Albanci in Srbi na Kosovu. Oboje je determiniralo kasnejši jugoslovanski razvoj. Jugoslavija je imela leta 1980 že 20 milijard dolarjev dolgov, inflacija je bila leta 1981 že 45 odstotna, trgovinski deficit leta 1979 je dosegel 2,25 milijarde dolarjev, plačilni deficit pa 3,66 milijarde dolarjev.

1981
11.3. — Izbruh nemirov v obliki demonstracij v glavnem mestu Kosova Prištini in v skoraj vseh večjih mestih na Kosovu. (Trajali so s pre­sledki do 2. aprila.) Sodeluje pretežno študentska in šolska mladina, zahteva »Kosovo republiko«, ki naj bi zajela tudi dele zahodne Make­donije, naseljene z večinskim albanskim prebivalstvom. Vojska in policija sta demonstracije razbili, posledica tega pa je bilo nekaj deset mrtvih demonstrantov, trimesečno izredno stanje na Kosovu ter močno izseljevanje Srbov in Črnogorcev s Kosova. Nastal je problem, ki je poslabšal že tako slabe odnose v državi in zaradi nasilja srbske države nad albanskim prebivalstvom Jugoslavijo uvrstil med države, kjer se najbolj eklatantno kršijo človekove pravice. Kosovo je objek­tivno postalo preizkusni kamen za razvoj demokracije v. Jugoslaviji in s tem za njen obstoj. V tem sporu je slovenska politika zagovarjala reševanje problema na miren način, s pritegnitvijo vseh družbenopoli­tičnih struktur Albancev, srbska politika pa z uporabo represije nad njimi.
17. 11. — CK ZKJ izdala Politično platformo za akcijo ZKJ pri razvoju samoupravljanja, bratstva in enotnosti in zajedništva na Kosovu. V njej je albanski upor označen kot kontrarevolucionarno in nacionali­stično iredentistično dejanje. Razloge za nemire išče platfrorma v obstoju nacionalističnih in reakcionarnih sil, slabi politiki vodstva Kosova, ki se je usmerila samo na fonde federacije in je med množi­cami širila prepričanje, da Jugoslavija premalo pomaga, v velikem razkoraku med množico izobražencev in možnostjo njihove zaposlitve, v avtarkični gospodarski politiki in kulturnopolitičnem zapiranju proti Srbiji in Jugoslaviji in v oblikovanju birokratsko-etatistične oblasti namesto samoupravljanja. Albanske zahteve so bile v celoti zavrnjene. Začne se proces, ki v osnovnih potezah traja še danes, proces politične diferenciacije udeležencev demonstracij in »privržencev iredentističnega gibanja«. Posledica tega je bila »zelena luč«, »da se redefinirajo odnosi med Republiko Srbijo in njenimi pokrajinami, zaradi preciz­nejše ingerence in subordinacije nekaterih republiških in političnih orgnanov nad določenimi pokrajinskimi državnimi organi«. Dana je bila torej možnost, da državnocentralistične sile ogrozijo jugoslovanski (kon)federalizem, kar so tudi uspešno naredile.
24. — 26.12. — 18. seja CK ZKSr na kateri se je rodila ideja, da je Srbija edina jugoslovanska republika, ki ni konstituirana kot država. Vendar še ne zahtevajo spremembe ustave iz leta 1974, pač pa se odpre fronta med tako imenovanimi »centralisti« in »avtonomaši«.

1982
avgust — Jugoslovanski vrh je formuliral nov ekonomski program razvoja, znan kot Dolgoročni program ekonomske stabilizacije, ki ga je izdelala tako imenovana Kraigherjeva komisija. Program naj bi razrešil ekonomsko krizo, ki se je navzven najjasneje pokazala v dejstvu, da je Jugoslaviji grozila nevarnost nezmožnosti odplačevanja dolgov. Ker je bil program utemeljen na starih, predvsem ideoloških vzorcih in zavračanju tržnega gospodarstva, ni mogel biti uspešen. Toda pod pritiskom IMF je jugoslovanska vlada julija 1983 morala privoliti v garancijo za odplačevanje vseh dolgov v državi, ne glede na to, kdo je vzel posojila in kakšne rezultate je z njimi dosegel.
26. — 29.6. — XII. kongres ZKJ, na katerem so še izrazili privrženost ustavi iz leta 1974 in temelju samoupravnega sistema, Zakonu o zdru­ženem delu iz leta 1976, ostro kritizirali politično prakso, ki je pripeljala družbo v hudo krizo, in zavrnili tiste spremembe statuta, s katerimi naj bi omejili samostojnost republiških in pokrajinskih organizacij ZK. Celo slovenski predstavniki starejše generacije so javno nastopili proti zahtevam po reviziji ustave iz leta 1974 v centrali­stičnem smislu. Na Hrvaškem, v Sloveniji in Bosni in Hercegovini so na mnogih političnih razpravah odločno zavrnili revizijo tozadevnih temeljev političnega sistema v Jugoslaviji. Do pomladi 1985 je komisija za politični sistem zaključila delo in soglasno sklenila, da političnega sistema ne bodo menjali, temveč ga nadalje razvijali na temeljih ustave iz 1974. leta.

1983
pomlad — Izšla je knjiga srbskega književnika Dobrice Čosiča Stvarno i moguče, v kateri avtor zastopa velikodržavje z ideologijo piemonstva in ostro kritizira nacionalno politiko ZK na Kosovu leta 1968. Za ta čas je značilna aktivnost jugoslovanskih kulturnikov in izobražencev, ki kritizirajo aktualno politiko, se zavzemajo za politični pluralizem, odpirajo tabu teme in vse bolj poudarjajo nacionalno komponento družbenega življenja.

 1984
23.5. — Komisija CK ZKH za idejno delo in informiranje je organizi­rala partijsko posvetovanje o idejnem boju v sferi kulture in ustvarja­nja. Idejni oče tega je bil dr. Stipe Šuvar, sklepi tega zasedanja, poimenovani tudi Bela knjiga, pa so naleteli na obsodbo povsod po Jugoslaviji, najprej med intelektualci v Beogradu. Označeni so bili kot »manifest neostalinizma«, saj so bili v njih obsojeni vsi kritiki sistema. Polemika med Zagrebom in Beogradom je bila tako huda, da so jo ustavili z vrha, beograjski književniki pa so ostre obsodbe teh sklepov zapisali v reviji Književne reči (238-240/1984). Šuvar svojega namena ni uresničil. Prav na literarno-intelektualnem področju družbenega življenja so se v obdobju 1980-1985 razvile mnoge polemike prav z vidika zagovarjanja enotnosti ali posebnosti jugoslovanskega kultur­nega in političnega prostora. Med srbskimi književniki je bilo najti največ najodločenjših zagovornikov unitaristične vizije prihodnosti Jugoslavije (npr. Miodrag Bulatovič). Prav v odnosih med jugoslovanskimi književniki in njihovimi društvi se je najprej začela kazati globoka razpoka med »unitaristično« (srb­sko-črnogorsko in »(kon)federalistično« (slovensko-hrvaško) politično miselnostjo, ki je bila v političnem življenju še, vsaj navzven, pokrita s tančico enotnosti ZKJ.
23. — 24.11. — 18. seja CK ZKSr, na kateri je eno najpomembnejših vlog odigral član CK Slobodan Miloševič, ki je odločno obsodil dezintegracijske procese v Jugoslaviji, kakor je označeval zagovornike konfederalističnih (Slovenija, Hrvaška) in avtonomističnih (Vojvo­dina) idej ter nasprotoval pojavom slabljenja vloge federacije in njenih organov. Najvažnejši dogodek v tem letu pa so bile 14. zimske olimpijske igre v Sarajevu, zaradi katerih je marsikateri politični dogodek zbledel.

 1985
Leto je minilo zlasti v reševanju gospodarskih problemov in pripravi izhodišč za 13. kongres ZKJ, ki je bil načrtovan za junij 1986 v Beogradu. Stalnica v jugoslovanskem političnem življenju je ostala kosovska problematika.

1986
Zaradi starih nacionalno-političnih sporov v pisateljski organizaciji Jugoslavije ni bil za predsednika izvoljen Miodrag Bulatovič, kandidat srbske pisateljske zveze. Slovenski pisatelji so zastopali stališče, da ima srbska zveza sicer pravico kandidirati svojega kandidata, vendar ne Miodraga Bulatoviča, ki se je večkrat izkazal s svojimi protisloven­skimi in unitarističnimi političnimi pogledi.—         Objavljen je bil tako imenovani Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti. Skupina akademikov je v njem zapisala teze o tragičnem položaju Srbov in Srbije, o Hrvatih kot genocidnem narodu, o tem, da Srbi na Hrvaškem trpijo, ker so obkroženi s Hrvati, da sta Slovenija in Hrvaška krivi, da Srbija izgublja v miru tisto, kar dobiva v vojni, in da sta k temu po vojni največ prispevala Tito in Kardelj, pač kot pripadnika svojih narodov. Uradna srbska politika se je od Memoranduma distancirala, toda na izredni skupščini SANU ob 100-letnici obstoja se srbski akademiki, proti pričakovanjem, niso distancirali od vsebine Memoranduma in so podprli člane, ki so jim zaupali njegovo izdelavo.
—Slovenska mladina je dala pobudo za civilno služenje vojaškega roka in drugačno štafeto mladosti. Odzivi na te pobude so bili v Beogradu siloviti in zavračajoči, saj so se slovenski mladinci dotaknili dveh sakralnih točk druge Jugoslavije — čast služiti Titovi vojski in s Titovo štafeto manifestirati »bratstvo in enotnost«.
—Predsednik ZKS postane Milan Kučan in z njegovo politično garni­turo se začne odpirati možnost za pospešeno demokratizacijo sloven­skega političnega življenja kot pogoja za dosego suverenosti sloven­skega naroda.

 1987
januar — Slovenski mladinci so v središču Ljubljane z demonstrativnim žaganjem hloda zahtevali, naj se ukine štafeta in se uvede civilno služenje vojske. Dobili naj bi podporo skupine sarajevskih mladincev, ki pa so bili v pravem ideološko-političnem pogromu ekskomunici­rani.
Slovenski mladinci so postali dežurni krivci za razbijanje Titove Jugoslavije, kar se je pokazalo tudi z dejstvom, da slovenski kandidat ni dobil potrebne večine za izvolitev v zvezno konferenco ZSMJ, kar je pomenilo, da v skladu s »federalnim avtomatizmom« ni mogel postati predsednik te organizacije z enoletnim mandatom. ZSMS je zato vrnila mandat.
—Štiri slovenske vojake, ki so služili v Titogradu, so obtožili kazni­vega dejanja sovražne propagande. Propagirali naj bi slovenski nacionalni program, žalili narode in narodnosti SFRJ ter celo poveličevali nacistično ideologijo. Vojaki so za to tožbo izvedeli iz časopisa, saj je bila obtožnica prej poslana Tanjugu kot obtoženim.
—Izšla je 57. številka Nove revije, ki je močno razgibala politično življenje v Sloveniji in Jugoslaviji. Revija je bila v celoti posvečena slovenskemu nacionalnemu vprašanju, v njej pa so slovenski opozicij­ski izobraženci postavili svoje, nepartijsko videnje slovenskega naci­onalnega vprašanja. V glavnem gre za videnje, ki se je udejanjilov današnjem času, zato pomeni izid te številke enega začetkov tako imenovane »slovenske pomladi«. Jugoslovanska država je preko zvez­nega javnega tožilca zahtevala kazenski pregon zoper pisce besedila in urednika, slovenski javni tožilec pa je zahtevo zavrnil. Morda najpo­membnejša politična posledica izida 57. številke Nove revije pa je dejstvo, da sta CK ZKS in predsedstvo SZDL odločno zavrnila administrativne posege proti avtorjem in se zavzemala za nadaljevanje demokratičnega dialoga.
—Osma seja CK ZKSr, na kateri je Slobodan Miloševič obračunal s partijsko opozicijo in s tem prižgal vrvico pod titoistično-kardeljan­skim politično gospodarskim sistemom države.

 1988
—Leto srbskih mitingov in protibirokratskih revolucij v Srbiji in Črni gori, na katerih so množice, spodbujane od uradne srbske, populi­stične miloševičevske politike, vrgle legalne oblasti. Miloševič je postal karizmatična osebnost srbskega naroda in na nek način nadomestil Tita. Postal je tradicionalni srbski »vožd«, ki je povezal srbstvo in pravoslavje ter zavladal s trdo roko in košem obljub. Homogeniziral je Srbe v vsej Jugoslaviji, posebej glede Kosova, katerega rešitev je vse bolj prevzemal v svoje roke, prejemanje njegovega načina reševanja pa je postalo točka diferenciacije — odstavljeni so predsednik ZBJ Petar Matič, partijska voditelja s Kosova Kaqusha Jashari in Azem Vllasi, predsednik jugoslovanske partije Boško Krunič, celotno predsedstvo PK ZKV.
To leto štejemo tudi za leto, od katerega dalje ni bilo več mogoče zaustaviti demokratizacijskega procesa v Sloveniji, ki ga imenujejo »slovenska pomlad«. Vzporedno sta ta proces razvijali slovenska nepartijska opozicija in reformistično usmerjena ZKS. Nastali so zametki prvih strank — Kmečke zveze, Slo-venske demokratične zveze 7. 1. — Na seji predsedstva Srbije so sprejeli sklep o spremembi srbske ustave.
13.1. — V Sloveniji so bili objavljeni osnutki amandmajev k ustavi SFRJ in začela se je močno kontroverzna javna razprava.
februar—marec — Najvišji zvezni organi ugotavljajo, da v Sloveniji napadamo JLA in da vodimo specialno vojno.
19.5. — Na seji predsedstva CK ZKSr so Slobodana Miloševiča izvolili za predsednika CK ZKSr. S tem je tudi uradno postal nosilec srbske politike homogenizacije in ideje o Veliki Srbiji z zgodovinskim središ­čem na Kosovu, državnopolitično pa zastopnik centralizirane države. Torej popolno nasprotje svojega slovenskega kolega.
20.5. — Napetost v slovenski javnosti je popustila, ko so na seji CK ZKS prebrali demanti o pripravah na vojaško intervencijo v Sloveniji. 31.5. — Z aretacijo Janeza Janše, proti kateremu so pri vojaških oblasteh vložili kazensko prijavo zaradi izdajanja vojaške skrivnosti, in hkratno aretacijo Ivana Borštnerja ter kasnejšo (4. junija) aretacijo Davida Tasiča in Francija Zavrla se je v Sloveniji začelo »dolgo vroče poletje« boja za njihovo izpustitev. To ni bil samo boj za osvoboditev »četverice« — proces se je začel 18. julija — temveč boj za demokratiza­cijo družbe. Vojaške oblasti so četverico kljub protestom obsodile in niso dovolile niti navzočnosti strokovne javnosti na procesu, 26. sep­tembra pa je pritožbeni senat vrhovnega sodišča v Beogradu zavrnil vse predloge obtožene četverice. Naslednji dan je odstopil član pred­sedstva CK ZKJ Franc Šetinc.
23.6. — Skupščina Srbije je ugotovila, da so pri uresničevanju jugoslo­vanskega programa o Kosovu odpovedali vsi razen Srbije. julij—november — Vrstijo se mitingi v podporo reševanju kosovske problematike na miloševičansko-srbski način. Najodmevnejši je bil tisti 9. julija v Novem Sadu — jogurtna revolucija — na katerem je sodelovalo kakih tisoč demonstrantov, ki so protestirali zoper kosov­sko politiko vojvodinskih politikov. Posledica tega mitinga je bil padec vojvodinskega vodstva. Najmasovnejši miting pa je bil 19.11. pri izlivu Save v Donavo, kjer se je zbralo več kot milijon ljudi. Govorila sta Slobodan Miloševič in Mihajlo Švabič, ki je takrat verbalno nagnal Slovence iz Jugoslavije. 22.11. pa je bil v Ljubljani miting, ki se ga je udeležilo 10.000 ljudi: za suverenost in varovanje človekovih pravic. Konec julija (29./30.) pa je bila maratonska seja plenuma CK ZKJ o Kosovu, kjer se zahteva večje jugoslovansko angažiranje pri reševa­nju teh problemov, do izraza pa pride tudi slovensko, nenasilno, dialoško videnje reševanja razmer na Kosovu. Demonstracije Alban­cev na Kosovu od 17. do 21. oktobra so brutalno razbite.
13.9. — Predsedstvo SZDL zavrnilo mitinge kot način političnega pritiska.
25.11. — Sprejeti so amandmaji k jugoslovanski ustavi, neke vrste kompromis med »centralisti« in »separatisti«, ki niso bistveno spreme­nili temeljev političnega sistema.

 1989
—Srbsko nasilje na Kosovu se nadaljuje in stopnjuje. Miloševičeva politika ne daje nikakršnih sadov razen kršenja človekovih pravic. Jugoslovanska politična scena se zato še bolj diferencira, razlike med pogledi severozahoda in jugozahoda države so postali politični pre­padi. Obe strani nadaljujeta s svojo politiko tudi na drugih segmentih družbenega življenja.
—Srbska skupščina je sprejela amandmaje k srbski ustavi, ki so bistveno prispevali k ustvaritvi tako imenovane enotne srbske države. O potrebi sprememb srbske ustave so se dogovorili že na seji predsed­stva SRSr 7.1.1988, osnutek amandmajev je bil sprejet na seji skupš­činske ustavne komisije 10. junija, skupščina pa ga je sprejela 25. julija. Srbija je tako dobila na nivoju federacije tri glasove, namesto da bi kot enotna država imela samo enega. Prav to dejstvo je v mnogo- čem determiniralo sprejemanje oziroma nesprejemanje najpomemb­nejših političnih odločitev, še posebej v predsedstvu SFRJ.
—V Sloveniji se demokratizacijski proces nadaljuje. Ustanovljeni so SDZ, SDZS, Zeleni Slovenije. Tudi Slovenija je dobila dopolnila k svoji ustavi, ki so še utrjevala njeno samostojnost in suverenost pri odločanju o vitalnih interesih slovenskega naroda. Iz ustave je črtana določba o vodilni vlogi ZKS. Začenja se gonja proti Sloveniji s ciljem, da bi preprečili uveljavitev teh sprememb. Srbska politika se je odločila celo za prekinjanje gospodarskih stikov. Nepartijska opozicija je pripravila še radikalnejšo vizijo razvoja slovenskega naroda v t.i. Majniški deklaraciji, v kateri se zavzema za popolno suverenost sloven­skega naroda. Največ razburjenja in protislovenske gonje pa je sprožilo zborovanje v organizaciji slovenskih političnih organizacij in združenj v Cankarjevem domu pod naslovom »Za mir in sožitje ter proti uvedbi izrednega stanja na Kosovu«. Slovensko politično življenje je s tem popolnoma prelomilo z jugoslovansko — srbsko politiko glede Kosova, kar je v bistvu pomenilo začetek konca Jugoslavije, ki se je finaliziral z odhodom slovenske partijske delegacije s 14. izrednega kongresa ZKJ 20.1.1990.
11.1. — Mitingarski pohod na Titograd, kjer so tako kot oktobra 1988 v Novem Sadu zrušili republiško vodstvo.
21.2. — Začetek množičnih stavk na Kosovu, ki so dosegli svoj .vrhunec, ko so rudarji v Starem trgu ostali v jami, odklanjali hrano in postavljali politične zahteve, ki niso bile pogodu srbskemu vodstvu. Slovensko politiko so srbske oblasti okarakterizirale kot pomoč alban­skim separatistom, ki naj bi se zlasti pokazala na zborovanju v Cankar­jevem domu 27.2.
27.2. — Slovenske politične organizacije in združenja so organizirali znano zborovanje v Cankarjevem domu. Ker je srbska politika ocenila, da gre pri tem za podporo albanskim separatistom, je naslednjega dne organizirala v Beogradu miting, na katerem je obsodila zborovanje v CD.
1.3. — Srbija začne gospodarsko vojno s Slovenijo.
2.3. — Aretacija Azema Vllasija, ker je v rudniških jamah poskušal pregovoriti rudarje, naj pridejo iz jame. Srbska politika je ta njegov akt opredelila kot protidržaven.
Konec marca — Prve žrtve med demonstranti na Kosovu.
8.5. — Veliko zborovanje več kot 10.000 ljudi v Ljubljani zaradi druge aretacije Janeza Janše, označeno kot odprta seja predsedstva RK ZSMS, ker je policija prepovedala shod. Tu je bila prebrana Majniška deklaracija.
8.5. — Slobodan Miloševič postane predsednik srbskega predsedstva in 22.5. označi politična dogajanja v Sloveniji za fašistoidna. Kot pogoj za pogovore med obema republikama je Miloševič postavil spremembo slovenske politike do starotrških dogodkov.
22.6. — Objavljena je Temeljna listina Slovenije kot odgovor uradne politike na Majniško deklaracijo. Temeljna listina se tudi zavzema za slovensko suverenost, vendar v okvirih Jugoslavije.
28.6. — Proslava 600-letnice kosovske bitke. Zbere se dva milijona ljudi, vendar praktično brez Albancev.
2.9. — Sestanek ZKS in drugih političnih organizacij v Celju, ki ga lahko označimo za neformalen začetek predvolilnega boja.
22.9. — Prvi sestanek vseh slovenskih političnih sil, ki so organizirale zborovanje v CD, da bi skupaj močneje zavračale pritiske in gonjo zoper slovenske ustavne amandmaje. Gre za pomembno razširitev slovenskega političnega prostora.
27.9. — Slovenska skupščina je sprejela slovenske ustavne amandmaje, ki postavljajo osnove slovenski suverenosti in širijo pluralistični poli­tični prostor.
september — Mitingi v Črni gori in Srbiji proti Sloveniji, v Titogradu demonstranti zahtevajo orožje, da bodo obračunali s Slovenijo. oktober — Neredi na Kosovu zaradi začetka sojenja Azemu Vllasiju. 7.11. — Prve govorice o organizaciji milijonskega »Mitinga resnice« v Ljubljani. Organizirali naj bi ga Srbi s Kosovega polja 1.12. Sloven­ske oblasti miting prepovedo, Kosovopoljci ga odpovedo, srbska politika pa na to odgovori z gospodarsko blokado Slovenije.
5.12. — Slobodan Miloševič v nastopnem govoru ob ponovni izvolitvi za predsednika predsedstva zatrdi, da bo prekinitev gospodarskih stikov s Slovenijo trajala toliko časa, dokler se iz te republike ne umaknejo sile konservatizma in nasilništva.
18.12. — Predsednik vlade Ante Markovič poskuša z izboljšanjem življenjskega standarda, z uvedbo konvertibilnega dinarja in protiinfla­cijskim programom skrpati enotnost Jugoslavije

 1990
Začetek politične pluralizacije v Jugoslaviji. V Sloveniji je že izobliko­vana nepartijska opozicija, dokončno se na podlagi volilnih zakonov, sprejetih 27.12.1989, oblikuje DEMOS in druge stranke (Socialistična stranka), na Hrvaškem nastane HDZ Najpomembnejši dogodki pa so izvedba večstrankarskih volitev po Jugoslaviji, izvedba slovenskega plebiscita o suverenosti Slovenije ter zaostrene razmere na Kosovu z novimi žrtvami in aktiviranjem enot JLA na tem območju. Za razpad Jugoslavije pa je najpomembnejše dejstvo, da je z odhodom sloven­ske delegacije s 14. izrednega kongresa ZKJ razpadla partija in z njo pravzaprav tudi Jugoslavija. Od treh najpomembnejših kohezivnih elementov v Jugoslaviji, Tita, partije in vojske, je ostala le slednja. 20.1. — 14. izredni kongres ZKJ v Beogradu zapusti slovenska delega­cija, ker so s preglasovanjem blokirali vse njene predloge. Število delegatov je namreč pogojeno s številčnostjo posameznih republiških partij. S tem je bilo tudi konec tega kongresa in jugoslovaske partije, saj Miloševiču ni uspelo prepričati kongresa, da bi nadaljeval z delom, kot da se ni nič zgodilo.
20.2. — Predsedstvo SFRJ je sprejelo sklep o »določenem angažiranju enot JLA« na Kosovu, kar je sledilo po novih demonstracijah in prelivanju krvi v tej pokrajini.
7.3. — Slovenska skupščina je sprejela predlog dopolnil k slovenski ustavi in jih naslednji dan tudi razglasila. Črtana je bila beseda socialistična, skupščina pa je sprejela posebno deklaracijo o urejanju razmer, ki imajo splošen pomen za Slovenijo — to je po razglasitvi gospodarske samostojnosti Slovenije.
marec — Skrivnostne zastrupitve albanskih otrok na Kosovu in prva mednarodna poročila o nespoštovanju človekovih pravic na Kosovu. 8.4./22.4. — Prve večstrankarske volitve v Sloveniji. Zmaga predsedni­škega kandidata Kučana, volilne koalicije DEMOS, med strankami pa ZKS/SDP.
22.4./6.5. — Prve večstrankarske volitve na Hrvaškem. Zmaga pred­sedniškega kandidata Tudmana in HDZ.
17.5. — Predsedstvo Srbije predlaga predsedstvu SFRJ ukinitev izred­nega stanja na Kosovu, kar le-to sprejme naslednji dan. To pomeni, da je Srbija potem, ko v odredih zvezne policije niso hoteli več sodelovati slovenski in nekateri drugi policisti, prevzela urejevanje razmer na Kosovu popolnoma v svoje roke.
17.5. — Zvezna država je ukazala odvzem orožja slovenski teritorialni obrambi, kar je le-ta večinoma uspešno blokirala.
6.6. — Predlog skupščine občine Knin za oblikovanje Skupnosti občin severne Dalmacije in Like, v katerih živi večinsko srbsko prebivalstvo. 17.8. je bil v Kninski krajini izveden referendum o kulturni avtonomiji Srbov. Izbruhnili so nacionalni nemiri in Hrvaška se je znašla, v sicer omejeni, državljanski vojni.
1. 10. — Srbi so v Kninski krajini razglasili avtonomijo in blokirali ves cestni in železniški promet.
4. 10. — Slovenski parlament je razveljavil 27 zveznih zakonov na območju Slovenije.
23. 10. — Skupščina Srbije je uvedla takse in davke na blago iz Slovenije in Hrvaške.
11. 11. — Večstrankarske volitve v Makedoniji.
18. 11. — Večstrankarske volitve v BiH.
3. 12. — Intervju obrambnega ministra Veljka Kadijeviča, v katerem se zavzema za enotno socialistično Jugoslavijo in preti s silo vsem tistim, ki oblikujejo »paravojaške« enote. Intervju je javnosti tolmačen kot pretnja Sloveniji in Hrvaški in pomoč Miloševičevim socialistom pred volitvami.
6. 12. — Sprejet je slovenski zakon o plebiscitu o samostojni Sloveniji. 9.12. — Prvi krog večstrankarskih volitev v Srbiji in Črni gori. 21.-22.12. — Hrvaški sabor je sprejel in razglasil novo hrvaško ustavo, ki Hrvaško opredeljuje kot suvereno državo.
23.12. — Izveden je bil plebiscit za samostojno Slovenijo in 88,2 odstotkov udeležencev plebiscita (93,2 odstotna volilna udeležba) je glasovalo za, vse parlamentarne stranke v Sloveniji so plebiscit podprle in tako je bila izražena volja največjega dela Slovencev in prebivalcev Slovenije. Plebiscitarno je bila izražena pravica naroda do osamosvoji­tve in odcepitve. Rezultati so bili razglašeni 26.12.
Istega dne je bil končan drugi krog volitev v Srbiji in Črni gori. V obeh republikah so zmagale protikomunistične stranke, ki so se samo po imenu ločile od dogmatične komunistične preteklosti.

 1991
8. 1. — Zaradi srbskega vdora v jugoslovanski monetarni sistem je slovenska vlada sklenila, da bo v svoje roke prevzela davčni sistem in carinsko zakonodajo.
20. 2. — Slovenska skupščina je sprejela resolucijo o razdružitvi SFRJ na dva in več delov, ki jo je naslovila tudi na druge republiške skupščine. Isti dan so poslanci sprejeli 99. ustavni amandma, s katerim je Slovenija prevzela v svoje roke vse pristojnosti federacije.
12. 3. — Tri dni po začetku velikih demostracij v Beogradu je predsed­nik jugoslovanskega predsedstva Borisav Jovič sklical predsedstvo v funkciji vrhovnega poveljnika armade. Govorili so o možnosti uvedbe izrednega stanja v Jugoslaviji, vendar armadnemu vrhu in Srbiji namera ni uspela.
28. 3. — V Splitu se je začel prvi izmed šestih sestankov predsednikov jugoslovanskih republik, na katerem naj bi poskušali najti formulo za rešitev politične krize v državi.
15. 5. — Skupščina Slovenije je sprejela sveženj osnutkov osamosvoji­tvenih aktov. Istega dne je srbski lobi v Beogradu preprečil izvolitev Hrvata Stipeta Mesiča za »turnusnega« predsednika predsedstva SFRJ.
23. 5. — Zaradi incidenta v Pekrah pri Mariboru so se zaostrili odnosi med Slovenijo in Jugoslovansko ljudsko armado. JLA je namreč z oklepniki obkolila učni center slovenske teritorialne obrambe, potem ko so zjutraj teritorialci v bližini centra zajeli dva izvidnika JLA. Naslednjega dne so vojaški policisti med pogajanji ugrabili dva čast­nika teritorialne obrambe, ki so ju sicer pozneje izpustili, toda popoldne so v Mariburu izbruhnile demostracije proti federalni armadi. Oklepnik je do smrti povozil demostranta.
12. 6. — Pred poslanci slovenskega parlamenta je o poteku priprav na osamosvojitev govoril premier Lojze Peterle. Dejal je, da je vse pripravljeno, čeprav je nekaj dni prej finančni minister opozoril poslance, da je Slovenija na gospodarskem področju slabo pripravljena za samostojno pot. Na istem zasedanju je govoril tudi jugoslovanski premier Ante Markovič, ki je prišel poslance prepričevat naj se nikar ne odločijo za ta korak, vendar je naletel na gluha ušesa. Zato je Markovič 21. junija na zasedanju zveznega zbora jugoslovanske skupš­čine opozoril, da bo vlada »prisiljena z vsemi zakonitimi sredstvi preprečiti enostransko spreminjanje notranjih in zunanjih meja Jugo­slavije«. To je bila prva javno izrečena grožnja Sloveniji, naj ne začne osamosvojitvenih korakov.
25.6. — Poslanci vseh treh domov slovenske skupščine so sprejeli temeljno ustavno listino, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti. Slovenija je s tem postala neodvisna država. Podobno kot slovenska skupščina je storil tudi hrvaški sabor in takoj priznal Republiko Slovenijo. Še isti dan pa so v jugoslovanski skupščini naložili zvezni vladi, naj uveljavi ukrepe, s katerimi bi preprečili spreminjanje jugoslovanskih meja. Naslednjega dne je pred sloven­skim parlamentom potekala slovesnost ob razglašitvi samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pred to slovesnostjo se je dogajalo že marsikaj, kar je dalo slutiti, da Slovencem ne bo vse šlo kot po maslu. Že dopolne so opazili premike armade in določene napetosti med njo in slovensko obmejno policijo. Zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča, zbrano množico pred parlamentom pa je med slovesnostjo demostrativno preletel reaktivec JLA.
27.6. — Pet minut pred tretjo uro zjutraj se je začela intervencija JLA, spopadi pa so trajali do 4. julija, ko so se začele stvari normalizirati; dogovorjeno je bilo premirje, poleg tega pa so se začele enote zvezne vojske umikati nazaj v vojašnice.
7.7. — Na Brionih so se v navzočnosti tako imenovane trojke, trojice zunanjih ministrov Evropske skupnosti, začela pogajanja med Slove­nijo, Hrvaško, federacijo in Srbijo. Ob koncu so sprejeli brionsko deklaracijo, v kateri sta se Slovenija in Hrvaška strinjali, da za tri mesece zamrzneta uresničevanje svojih osamosvojitvenih projektov. Po teh treh mesecih boste prosti, svobodni, je slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu zagotavljal njegov italijanski kolega Gianni DeMichelis. 18. julija se je v Beogradu zbralo zvezno predsedstvo in sprejelo sklep, da se bo JLA v treh mesecih umaknila iz Slovenije. 7.10. — Ob polnoči se je iztekel trimesečni moratorij, sprejet z brion­sko deklaracijo in Slovenija je lahko začela uresničevati osamosvojitveno zakonodajo. Tega dne je Slovenija tudi uradni prevzela nadzor nad svojimi mejami, tega pa ni mogla narediti Hrvaška, ki se je vse bolj zapletala v spopad z JLA in srbskimi uporniki. 21. oktobra se je začel dokončni umik zvezne vojske iz Slovenije. Slovenske oblasti niso dopustile, da bi se enote umaknile na Hrvaško, kjer bi se vključile v operacije proti legalni hrvaški oblastni strukturi, zato je umik potekal preko koprskega pristanišča v Črno goro. Dejstvo pa je, da so prav te enote že kmalu sodelovale v napadu na Dubrovnik. 25. oktobra je Slovenijo zapustil zadnji pripadnik JLA.

16. 12. — Zunanji ministri Evropske skupnosti so sprejeli stališča do priznanja novih držav, po katerem bodo priznali neodvisnost vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bodo to želele in izpolnjevale nekatere pogoje. V naslednjih mesecih so Slovenijo, Hrvaško in BiH priznale skoraj vse države. 22. maja 1992 so jih na zasedanju generalne skupščine OZN sprejeli v to organizacijo, Jugoslavije pa niso povsem izključili, temveč je izgubila »aktivno članstvo«.

 Vir: B.Jež, Bela knjiga o razpadu Jugoslavije

Prispeval Urednik 01 Oktober 2010



Zemljevid bojnih dejstvovanj

zemljveid-bojnih-udejstvovanj

pomembni_dogodki_k_osamosvojitvi_slovenije_1991

Prispeval matej 18 Januar 2011



Osamosvojitev in obramba samostojne Slovenije 1989 - 1991


1989 PREDPRIPRAVE
V začetku osemdesetih let, po smrti Josipa Broza Tita, so se razlike med narodi in narodnostmi ter gospodarske razlike med republikami začele kazati bolj očitno. Slovenija kot najbolj razvita republika, edina, ki je mejila na dve državi zahodne Evrope, je bila nacionalno bolj homogena in tudi ekonomsko uspešnejša kot druge republike. Prvi znanilci večje narodnostne samozavesti so bili tudi aktivnost tedanje Zveze socialistične mladine Slovenije, akcija Slovenija moja dežela na sončni strani Alp, pisanje časopisa Mladina in avantgardna skupina Neue Slowenische Kunst.
9. maja 1985 so bile prve demonstracije proti JLA, leta 1988 so javnost, predvsem pa JLA, razburjali članki v tedniku Mladina. 18. februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Leta 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza, maja oziroma aprila 1988 so bili aretirani Ivan Borštnar, Janez Janša in David Tasič. 3. junija 1988 je bil ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je imel več kot 100.000 članov. Proces proti četverici leta 1988 je še povečal število tistih, ki so bili vse bolj prepričani, da je samostojna pot Slovenije ne le sen, ampak realna možnost. Tudi dogodki v drugih delih tedanje Jugoslavije so bili vedno bolj nasilni. V letu 1989 so bili ustanovljeni: Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije in Slovenski krščanski demokrati. Grožnje z orožjem so bile vse bolj očitne. Med pomembnimi dogodki tega leta v Sloveniji velja omeniti sprejem ustavnih dopolnil septembra 1989 ter napovedani in odpovedani miting resnice. Odhod delegacije Zveze komunistov Slovenije s 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu leta 1990 je tudi JLA pokazal, da gre zares. Prvim demokratičnim volitvam v Sloveniji, plebiscitu in napovedani samostojnosti, so leta 1991 sledili uresničitev te namere in osamosvojitvena vojna, moratorij in odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije ter prvo mednarodno prizanje Slovenije v letu 1991.

1989 - USTAVNI AMANDMAJI

Leto 1989 je bilo pomembno zaradi treh dejstev. V ostalih delih Jugoslavije so bile vedno bolj očitne velikosrbske težnje, v Sloveniji smo z odločno akcijo slovenske milice pokazali, kako razumemo suverenost, v tem letu smo utrjevali pravne podlage za prehod v parlamentarno demokracijo in samostojnost, kar je bilo poleg oboroženega odpora ključnega pomena za osamosvojitev. Še danes se marsikdo ne zaveda, kako pomembne so bile za uspeh osamosvojitve Slovenije ustavne in zakonske podlage, sprejete v tedanji republiški skupščini. Prav tako nenadomestljivi so bili oborožen odpor, enotnost in civilna obramba v tistem času, ki so izražali neverjetno veličino našega ravnanja, četudi smo bili slabše oboroženi. Leto 1989 je bilo tisto, v katerem so se zgostili številni dogodki tako v Sloveniji kot tudi drugod v tedanji Jugoslaviji in so pomembno vplivali na nadaljnje osamosvajanje Slovenije.
27. februarja je bilo na Kosovu uvedeno izredno stanje, istega dne so različne organizacije in združenja v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravile zborovanje v podporo kosovskim rudarjem in proti uvedbi izrednega stanja.
1. marca je bil v Cankarjevem domu v Ljubljani protizbor tistih prebivalcev Slovenije, ki niso bili Slovenci po narodnosti, a so delali in prebivali v Sloveniji. Dan kasneje je bil na republiškem sekretariatu za notranje zadeve v Ljubljani izdelan prvi načrt organov za notranje zadeve, če bi prišlo do mitinga Srbov in Črnogorcev v Ljubljani. Ta načrt je bil tudi podlaga za kasnejši načrt "Sever".
8. maja je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo in zahteve iz te deklaracije so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije v Sloveniji. 15. maja je slovenska delegacija zapustila zasedanje predsedstva konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije v Beogradu. Tega dne je prevzel predsedovanje predsedstvu SFRJ dr. Janez Drnovšek, ki je to nalogo predvzel od Hrvata dr. Stipeta Šuvarja."
27. septembra je republiška skupščina v Ljubljani sprejela 81 amandmajev k slovenski ustavi iz leta 1974, s katerimi je bil omogočen prehod v parlamentarno demokracijo. Z njimi je bila ponovno zavarovana samostojnost Slovenije v takratni federaciji, kar je dalo tudi pravno podlago za pripravo nadaljnjih korakov, ki so vodili k osamosvojitvi in samostojnosti Slovenije. Pomembni so bili amandmaji o trajni, celoviti in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, o varovanju pravic Slovenije v izrednih razmerah, o uporabi slovenskega jezika in o pravici do slovenskega jezika, o svobodi veroizpovedi, o ekonomski samostojnosti Slovenije in o finančnih obveznostih Slovenije v razmerju do organov federacije. Pred tem je zasedalo tudi zvezno predsedstvo Zveze komunistov Jugoslavije, ki je pritiskalo na slovensko vodstvo, da ne bi sprejeli ustavnih sprememb. Obstajale so tudi grožnje s posredovanjem JLA.45 Na seji republiške skupščine v Ljubljani je bil tudi tedanji predsednik Predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek, kije na sejo prispel neposredno iz ZDA. Na skupni seji proti ustavnemu zakonu ni glasoval nihče. In na koncu so zapeli Zdravljico, ki je tedaj postala slovenska himna.
Dr. Božo Repe je o pomenu teh ustavnih dopolnil zapisal: "Ustava iz leta 1974 je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo, zvezno ustavo je nekako izenačevala z republiškimi.
U stava je tako kot vse povojne zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Ni pa definirala, kako naj bi te pravice narodi oziroma republike uresničili.'?" "Sprejeti amandmaji so ustavno omogočali prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo, saj je bilo tudi črtano določilo o vodilni vlogi zveze komunistov, hkrati pa si je Slovenija v odnosu do federacije vzela tudi več pristojnosti /zlasti na gospodarskem področju/, kot jih je določala zvezna ustava,"?
25. novembra je bil izdelan končni načrt slovenske milice, načrt akcije "Sever ¬ukrepi v zvezi s preprečitvijo mitinga resnice v Ljubljani", napovedanega za 1. december. 27. novembra se je sestala slovenska republiška skupščina, na kateri je tedanji republiški sekretar za notranje zadeve, Jeseničan Tomaž Ertl, dejal: "Še enkrat, tovariši delegati, ljudi naj ne bo strah. Imajo svojo milico, ki bo storila vse, da bodo varni."
29. novembra je Tomaž Ertl izdal tri odredbe, ki so veljale od 30. novembra 1989 do preklica. V njih je bilo določeno, da so zaradi zavarovanja javnega reda, življenja ljudi in premoženja na celotnem območju Socialistične republike Slovenije prepovedani vsi javni shodi, sestajanje občanov na javnih mestih in javne prireditve, na območju Slovenije je bilo omejeno gibanje in prepovedan promet.
1. decembra je takratna slovenska oblast prepovedala miting resnice, ki gaje v Ljubljani napovedalo združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev. To je bil prvi primer odkritega nasprotovanja slovenskih oblasti in njenih izvršilnih organov srbski hegemoniji ter prikaz oblasti na svojem ozemlju. Decembra je bil na zasedanjih zborov republiške skupščine v Ljubljani sprejet zakon o volitvah v skupščine ter zakon o političnem združevanju kot podlagi za prve večstrankarske volitve leta 1990.

1990 - PRIPRAVE IN PLEBISCIT

8. januarja je tedanji predsednik republiške skupščine Slovenije Miran Potrč na podlagi decembra 1989 sprejete volilne zakonodaje razpisal prve večstrankarske volitve po letu 1945, ko se je končala druga svetovna vojna. 22. januarja je delegacija Zveze komunistov Slovenije demonstrativno odšla s 14. kongresa ZKJ v Beogradu. Srbski blok je slovenske predloge zavračal, zato so vsi slovenski delegati v ozračju pritiska in groženj zapustili kongres. Sledili so delegati Hrvaške pod vodstvom Ivice Račana. To je bilo zadnje jasno znamenje, kaj se dogaja in jasno sporočilo JLA. Le-ta je imela na kongresu veliko delegatov, in tisti, ki so sedeli v delovnem predsedstvu, so pred vsakim glasovanjem z barvnima kartonomajasno dajali navodila svojim članom, kako glasovati." Leta 1990 sem v glasilu Železarne Jesenice Železar opisala dogajanja na kongresu. Med drugim sem zapisala: " ... Vmes pa so bili dnevi v Beogradu, katerih pomembnost bo lahko ocenila šele zgodovina. Vsekakor je bil to čas trdih preizkušenj, čas, ko spoznaš, da tisto, v kar si prepričan, dokažeš tudi z dejanji, da reformska, demokratična pot, ki so jo začeli slovenski komunisti, ni taktična poteza, ampak zavestna odločitev in predvsem, vsaj upam tako, spodbuda tudi za druge v Jugoslaviji.'?"
7. in 8. marca je slovenska skupščina nadaljevala s sprejemanjem pravnih podlag za osamosvojitev. Sprejela je pet amandmajev k slovenski ustavi. Z njimi je bila v nazivu opuščena beseda "socialistična" in poudarjeno, da je Republika Slovenija država, ki temelji na suverenosti slovenskega naroda in ljudstva Slovenije.
Marca je odbor za ljudsko obrambo Skupščine SFRJ predlagal, da bi se pooblastila vojaških obmejnih organov s tedanjih 100 povečala na 1000 metrov od roba obmejnega pasu. 50
29. marca je bila z zakonom za himno Republike Slovenije razglašena sedma kitica Prešernove Zdravljice."
8. aprila je bil prvi, 22. aprila pa drugi krog večstrankarskih volitev v zbore Skupščine Republike Slovenije. Zmagala je združena opozicija Demos.
9. maja je bila konstitutivna seja novoizvoljene republiške skupščine, ki je v vsakem zboru imela po 80 delegatov. Za predsednika 240-članske republiške skupščine je bil izvoljen dr. France Bučar, doma v Bohinju.
15. maja je tedanji komandant TO Slovenije izdal ukaz, daje potrebno predati vse orožje in strelivo TO, ki je bilo izven objektov JLA, na čuvanje v objekte JLA. Tedaj je bilo v Sloveniji 60 občin in 16 komandantov TO občin, ki ob podpori sodelavk in sodelavcev niso izpolnili tega ukaza. Med njimi so bili štirje z Gorenjske. Ti komandanti so bili: Brežice - Mitja Teropšič, Dravograd - Božo Jeromel, Jesenice - Bojan Šuligoj, Kranj - Anton Rešek, Krško - Ernest Breznikar, Mozirje - Niko Pirnat, Lendava - Ljubo Dražnik, Litija - Rihard Urbanc, Radlje ob Dravi - Zdravko Vilar, Radovljica - Janez Koselj, Slovenske Konjice - Alojz Groleger, Šmarje pri Jelšah - Leopold Kores, Trbovlje - Matjaž Piškur, Tržič - ¬Janez Ude, Velenje - Jože Ervin Prislan in Žalec - Adi Vidmajer.
17. maja je bil izvoljen nov, 27 -članski Izvršni svet Republike Slovenije, ki mu je predsedoval Alojz Peterle, podpredsedniki so bili Matija Malešič, dr. Andro
Ocvirk in dr. Leo Šešerko. Republiški sekretar za notranje zadeve je postal Igor Bavčar, za ljudsko obrambo pa Janez Janša. 19. maja je predsedstvo Republike Slovenije, ki so ga tedaj sestavljali predsednik Milan Kučan ter člani dr. Matjaž Kmecl, Ivan Oman, dr. Dušan Plut in Ciril Zlobec, ustavilo oddajo orožja TO v skladišča JLA. Julija je republiška skupščina sprejela Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Z njo je določila enoletni rok za sprejem nove ustave in postopek za ugotovitev, kateri zvezni predpisi v Sloveniji ne veljajo več, ter odpoklicala slovensko delegacijo iz zveznega zbora Skupščine SFRJ. Septembra je slovenska skupščina z novimi ustavnimi spremembami razveljavila številne zvezne predpise v Sloveniji in prevzela odločanje o služenju vojaškega roka, TO in poveljniku TO v svoje roke. Oktobra je z ustavnim zakonom razveljavila 27 jugoslovanskih zakonov. V začetku oktobra je bil za vršilca dolžnosti načelnika RŠTO Slovenije imenovan Janez Slapar, dotedanji poveljnik 3. PŠTO Gorenjska. 6. decembra je bil sprejet zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, razglašena je bila Izjava o dobrih namerah in Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope. 23. decembra je bil izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, 26. decembra pa razglašeni rezultati glasovanja. Plebiscita se je udeležilo 93,2% volivcev, "ZA" samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 88,5% vseh, ki so imeli pravico glasovati." V skladu z zakonom je morala biti odločitev za samostojno in neodvisno Slovenijo uresničena v šestih mesecih.

SLOVENIJA LETA 1991

Po popisu 31. marca 1991 je bilo v Sloveniji 1.974.839 prebivalcev, od tega 1.017.110 žensk in 957.729 moških. Po nacionalni pripadnosti je bilo tedaj v Sloveniji 90,52% Slovencev, 2,94% Hrvatov, 2,23% Srbov 0,71 % Muslimanov, po 0,17% Črnogorcev in Makedoncev, 0,10% Albancev, 0,50% Madžarov, 0,12% Italijanov in 0,01 % Avstrijcev. Tedaj je bilo v Sloveniji 60 občin, 1214 krajevnih skupnosti, 229.887 učencev v osnovnih šolah, 85.677 dijakov v srednjih šolah, 30.634 študentov, 648.082 je bilo radijskih in 536.453 televizijskih naročnikov. 53 V letu 1991 se je v Sloveniji nadaljevalo sprejemanje zakonodaje kot pravne podlage za uresničevanje plebiscitarne odločitve o samostojni poti Slovenije.
20. februarja je bila sprejeta resolucija o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ in amandma k ustavi Republike Slovenije, ki je omogočil prenos pravic, prenesenih na organe SFRJ, nazaj na Republiko Slovenijo. S tem je Slovenija izstopila iz pravnega reda SFRJ.
7. marca je bil sprejet ustavni zakon o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnih amandmajev na področju ljudske obrambe, po katerem služenje vojaškega roka v JLA za državljane Slovenije ni bilo več obvezno.
18. marca je predsedstvo Republike Slovenije ustanovilo posebno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ki je koordiniralo vse pomembnejše ukrepe, s katerimi je Slovenija hotela zaščititi doseženo stopnjo samostojnosti. Pravna podlaga za ustanovitev te koordinacije je bil zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni samozaščiti, 54 ki je pooblaščal Predsedstvo Republike Slovenije za usklajevanje obrambnih priprav med republiškimi organi ob morebitnih izrednih razmerah. Vodja tega koordinacijskega telesa je postal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Ustanovitev koordinacije je bila sestavni del aktivnosti za izvedbo plebiscitarne odločitve, v kateri so bile predvidene tudi zaostritve obrambnih in varnostnih razmer. Od 15. maja je bilo organizirano tudi stalno dežurstvo te koordinacije, začelo se je z okrepljenim zavarovanjem objektov, ki so bili posebnega pomena za obrambo, reorganizirali pa so tudi vodenje in poveljevanje v TO.

19. marca je Vojni svet, ki je bil neformalni organ najvišjih predstavnikov JLA, objavil sklep, da ne bo dovolil spreminjanja meja in mednacionalnih spopadov, zahteval je redno financiranje armade, vrnitev TO pod armadno pristojnost in nemoten potek nabora. Kmalu zatem je JLA zagrozila, da bo po 15. maju sama prišla po nabornike, če jih ne bo Slovenija začela ponovno pošiljati."
Aprila je slovenska skupščina na seji vseh treh zborov sprejela prvi samostojen proračun, kjer je bila predlagana kotizacija federaciji za dve tretjini manjša, kot jo je predvideval zvezni proračun. Drugega aprila je SDK Slovenije obvestila svoje podružnice, naj sredstev od carin ne nakazujejo več na zvezni račun. V proračunu so bila zagotovljena sredstva za JLA in TO.
9. maja je slovenska skupščina obvestila skupščino SFRJ, da bo glede na zakon o plebiscitu najpozneje 26. junija razglasila samostojnost in da se želi pogajati o začasnem opravljanju nekaterih zveznih funkcij na svojem ozemlju, o pravnem nasledstvu in prihodnjih oblikah sodelovanja z drugimi deli dotedanje skupne države.
23. maja je prišlo v učnem centru Pekre pri Mariboru, kjer je bil poleg Iga drugi učni center za usposabljanje slovenskih nabornikov, do incidenta med pripadniki TO in JLA. V Pekre je prišlo sredi maja 120 nabornikov iz vzhodnega dela Slovenije, na Ig pa 180 iz zahodnega dela Slovenije. Incident je pomenil odkrito grožnjo slovenskim oblastem in napoved zaostritev,"
24. maja je bil na Ohridu sestanek upravnikov carinarnic v Jugoslaviji, ki so se ga udeležili predstavniki 9 carinarnic iz Slovenije. Temi sta bili fiskalna funkcija carine v Jugoslaviji in plačilo carinskih dajatev. 1. junija je bil na Hrušici, to je
prvo naselje za mestom Jesenice v smeri proti Kranjski Gori, odprt nov mednarodni cestni predor Karavanke, dolg 7.864 metrov. Na platoju Karavanke na Hrušici so izročili namenu tudi druge objekte za potrebe carine, milice in špedicije.
24. junija je slovenska skupščina s sprejetjem amandmaja k ustavi iz leta 1974 določila slovensko državno zastavo, 25. junija pa sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo o neodvisnosti. Sprejela je tudi zakone o državljanstvu, tujcih, potnih listinah, zunanjih zadevah, carinski službi, deviznem poslovanju in Banki Slovenije. S tem se je formalno začela suverenost Republike Slovenije. Tako so bile od tega dne carinarnice v slovenski pristojnosti, uslužbenci zvezne carinske uprave pa v slovenski carinski službi. Zvezni izvršni svet v Beogradu je na to odgovoril z aktiviranjem Odloka o izvedbi predpisov v zvezi s plačevanjem carine in ukazal, naj na slovenske meje pošljejo carinike iz drugih delov Jugoslavije, dan kasneje pa je ZIS sprejel sklep o zamenjavi vseh devetih upravnikov carin v Sloveniji. Zvezna carinska uprava je sklenila poslati v Slovenijo 260 carinikov, a jih je prispelo le 62, ker so zaradi spopadov druge zadržali v Beogradu. Delovati so začeli tudi improvizirani mejni prehodi na meji s Hrvaško, na te mejne prehode je prišlo približno 3.000 pripadnikov slovenske milice in TO. Slovenija je 25. junija prevzela tudi nadzor nad kontrolo letenja na svojem območju. Slovenija je imela skupaj 1.160 km meje s štirimi sosednimi državami: 546 km dolgo mejo s Hrvaško, 324 km z Avstrijo, 202 km z Italijo in 88 km z Madžarsko.
V torek, 25. junija, se je ob 21.30 začela seja Zveznega izvršnega sveta v Beogradu pod vodstvom tedanjega predsednika Anteja Markoviča, V sredo, 26. junija, ob 2. uri je le-ta sprejel sklep, da bo zaradi uresničevanja zveznih predpisov o prehodu državne meje in gibanju v obmejnem pasu v Republiki Sloveniji ter zaradi zagotavljanja uresničevanja mednarodnih obveznosti FRJ, nemotenega odvijanja prometa in svobodnega prehajanja ljudi preko državnih meja, zvezni sekretariat za notranje zadeve neposredne prevzel vse posle v zvezi s kontrolo prehodov državne meje. To nalogo bo uresničil v neposrednem sodelovanju z zveznim sekretariatom za ljudsko obrambo, pri čemer bodo angažirane tudi obmejne enote JLA. Zvezni sekretariat za zunanje zadeve pa bo pristojne organe sosednjih držav obvestil o začasni ureditvi prehoda preko državne meje na ozemlju Republike Slovenije. Na podlagi teh sklepov se je začela agresija na Slovenijo, na katero so slovenske obrambne sile in milica odgovorile. Čas od 26. junija do 7. julija 1991 zato imenujemo osamosvojitvena vojna za Slovenijo.
V sredo, 26. junija se je slovesnost na Trgu republike v Ljubljani začela ob 21. uri in 15 minut. Na njej je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan razglasil samostojnost Slovenije. Govor je začel z besedami: "Z rojstvom dobi človek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo včeraj povezali oboje: zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoč sanjali te iste sanje in za prihodnje rodove, ki bodo na teh sanjah gradili nov svet. Od včeraj imamo Slovenci svojo državo ... " Govor pa končal z besedami: "Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih. Hvala vam za to, dragi rojaki. Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.?" Med kulturnim programom so zbrano množico že preletavala letala JLA. Poveljniki pokrajinskih štabov TO so spustili tri zastave pred slovenskim parlamentom, med njimi je bil tudi poveljnik 3. PŠTO gorenjske pokrajine Peter Zupan." Novo slovensko zastavo je ob pomoči še štirih častnikov TO na Trgu republike dvignil Bojan Šuligoj tedaj poveljnik učnega centra na Igu, v katerem so 2. junija prisegli prvi slovenski vojaki. Dogodek, ki ga oba ne bosta nikoli pozabila. Tudi zaradi dni, ki so sledili.

VOJNA

Vojna60 za Slovenijo se je začela 26. junija na Primorskem, 27. junija pa je prišlo do prvega oboroženega spopada. Ob 1.30 je oklepna enota JLA iz Karlovca prestopila slovensko - hrvaško mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki krenil proti letališču Brnik tankovski bataljon.
Ob štirih zjutraj je prišlo do streljanja pri Pogancih med Metliko in Novim mestom in to je bil prvi oboroženi spopad v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ob šestih zjutraj se je sestalo predsedstvo Republike Slovenije. Med sejo je prispela brzojavka poveljnika 5. vojaškega območja s sedežem v Zagrebu Konrada Kolška z obvestilom, da ima 5. vojaško območje nalogo, da prevzame vse mejne prehode ter da bodo ukaz brezpogojno izvršili, vsak odpor pa zlomili. Predsedstvo Republike Slovenije je poseg JLA ocenilo kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Slovenije. Od vseh aktivnih in civilnih oseb iz Republike Slovenije je zahtevalo, da zapustijo JLA in pozvalo vse starešine JLA, da ne sodelujejo v napadu na Slovenijo. Ukazalo je izvajanje pripravljenih ukrepov za oviranje prodora enot JLA, za blokado infrastrukturnih objektov ter uporabo TO za obrambo objektov in komunikacij, kar je pomenilo, da sta milica in TO lahko začeli odgovarjati na ogenj. Popoldne tega dne je admiral Stane Brovet sporočil, da je JLA dosegla svoji cilj in zavarovala državne meje SFRJ. Te naj bi predala pripadnikom posebne brigade zveznega sekretariata za notranje zadeve, ki so že čakali na vojaškem letališču v Cerkljah na Dolenjskem. S helikopeterji so jih nato spravili na nekatere mednarodne mejne prehode, ki jih je JLA zavzela. Na manjši del prehodov, ki jih JLA ni zavzela, so poslali helikopterske desante, s helikopterji pa so prispeli na nekatere mednarodne mejne prehode tudi pripadniki JLA, ki zaradi barikad do prehodov po cesti niso mogli priti.
Slovenske obrambne sile, TO, narodna zaščita in enote zvez ter milica so s pomočjo podjetij in posameznikov blokirale vse vojašnice, odklopili so elektriko, vodo in telefon.
V petek, 28. junija, so slovenske enote začele vzpostavljati ravnotežje. JLA je začela izvajati letalske napade - cilji so bili brniško letališče, Medvedjek, Šentilj, portalna stavba predora Karavanke na Hrušici. Z letali so napadli tudi televizijske oddajnike na Kumu in Nanosu.

Drugi dan vojne so učinke začeli dosegati intenzivno obveščanje domače in tuje javnosti ter diplomatska prizadevanja. Ponoči se je evropska trojica," ki je bila pred tem v Beogradu, srečala v Zagrebu s predsednikom Predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom, ministrom za zunanje zadeve dr. Dimitrijem Ruplom, predsednikom Zveznega izvršnega sveta Antejem Markovičem in predsednikom Hrvaške Franjem Tudmanom. Pogajanja so se iztekla dokaj ugodno za Slovenijo. Že popoldne je bil dosežen tudi prvi dogovor o ustavitvi ognja, ki pa ni obveljal.
V soboto, 29. junija, so se spopadi nadaljevali, v večjih krajih so bili alarmi za zračni napad, ljudje so se umikali v zak1onišča.V Ljubljano je prišel general Andrija Rašeta, da bi s slovenskim vodstvom uskladil pogoje premirja. Obenem je JLA postavila ultimat, da mora Slovenija do 30. junija, do devete ure prenehati z vsemi obrambnimi aktivnostmi. Zvečer se je sestala republiška skupščina, ki je izrazila željo po mirnem reševanju problemov, a ne na račun temeljne odločitve Slovenije za samostojnost.
V nedeljo, 30. junija, so po izteku ultimata proti Sloveniji poletela vojaška letala, a je bil napad s strani beograjskih oblasti preklican. Proti večeru je prispela v Ljubljano delegacija ZIS pod vodstvom Anteja Markoviča, Na pogajanjih je prišlo do dogovora o prekinitvi ognja in deblokadi zajetih kolon JLA. Zvečer sta Milan Kučan in dr. Dimitrij Rupel znova odpotovala na pogajanja z evropsko trojico v Zagreb.
V času od 24. junija do 16. julija je bilo mobiliziranih 473 enot TO s povprečno 74 vojaškimi obvezniki ali 35.000 pripadnikov TO, samo v času od 24. junija do 30. junija je bilo mobiliziranih 367 enot, od 1. do 16. julija pa še 106 enot. Vročenih je bilo 33.026 mobilizacijskih pozivov, odzvalo se je 32.389 vojaških obveznikov ali 98%. Mobilizacija ni bila splošna, ampak samo po določenih enotah in tudi kurirski sistem se ni aktiviral v celoti. TO je vojna zatekla v toku sprememb mobilizacijskega razvoja. Ves čas so mobilizacije formalno potekale kot poskusne, ki jih ukazuje poveljujoči v RŠTO, hitrost mobilizacije pa se je povečala z ukazom načelnika RŠTO o prenosu pravice mobilizacije vojaških obveznikov na poveljnike PŠTO. Po oceni je bilo v Sloveniji skupaj angažiranih od 24.000 do 25. 000 pripadnikov JLA. 62
V ponedeljek, 1. julija, so zadnji slovenski in hrvaški delegati zapustili zvezno skupščino, predstavniki Slovenije in Hrvaške so odšli tudi iz drugih zveznih .... organov. Tega dne je JLA poskusila z novo ofenzivo. Napadli so RTV oddajnike na
Ljubljanskem gradu, Kumu, Boču, Nanosu, Krvavcu in Domžalah. Poskusili so s
tankovskimi prodori, napadli so položaje v Krakovskem gozdu.
V torek, 2. julija, se je predsednik republike Milan Kučan v Beljaških toplicah (Warmbad Villaeh) sešel z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem. Sestalo se je tudi predsedstvo Republike Slovenije. Na njegov predlog je načelnik RŠTO poslal načelniku 5. vojaškega območja v Zagrebu Životitu Avramoviču predlog za ustavitev ognja." Avramovič je premirje zavrnil. Ob 21. uri je Slovenija enostransko razglasila ustavitev ognja. V večernih urah se je napotila iz Beograda proti Sloveniji tankovska divizija, vendar je bil potem ukaz preklican in enota se je vrnila v vojašnico.
V sredo, 3. julija, je občasno še prihajalo do manjših spopadov. V Slovenijo se je iz Beograda napotila kolona petih avtobusov s starši vojakov JLA, ki so služili vojaški rok v Sloveniji.
V četrtek, 4. julija, so se enote JLA začele umikati v vojašnice na Hrvaškem in v Sloveniji in promet je znova stekel.
V petek, 5. julija, je prišlo do manjših izzivanj slovenskih enot, ki pa nanje niso odgovarjale. Blagoje Adžič je govoril v centru vojaških šol v Beogradu 150 oficirjem srbske in črnogorske narodnosti, izbranim za poveljevanje enotam v Sloveniji in na Hrvaškem. Situacijo v armadi je ocenil za nestabilno, dejal, da je ZIS ukazal akcijo JLA v Sloveniji in ponovil, da morajo prisiliti Slovenijo, da ostane v Jugoslaviji, in sicer do dogovora, ki ga bo diktirala tudi JLA. "Od sedaj naprej je strah tisti, ki mora prisiliti nasprotnika h kapitulaciji, to pa pomeni uporabo vse sile, uporabo ognja proti vsem, ki se upirajo našim akcijam," je še dejal. 64
V nedeljo, 7. julija, je bila po l5-urnih pogajanjih podpisana Brionska deklaracija. Osamosvojitveni proces je bil začasno ustavljen, JLA se je odpovedala nadaljnjim posegom v Sloveniji. V njej je bil določen režim na meji, carine, nadzor zračnega prometa, varnost na mejah, ujetniki pa tudi mandat in trajanje mandata opazovalne misije.
V sredo, 10. julija, je slovenska skupščina z več kot dvetretjinsko večino potrdila Brionsko deklaracijo.
JLA je imela v desetdnevnem spopadu v Sloveniji uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih bojnih vozil pehote, 172 transportnih vozil, 6 helikopterjev idr. Po podatkih Rdečega križa z dne 17. julija 1991 je bilo do 10. ure tega dne: 3.091 ujetih pripadnikov JLA, 139 ujetih pripadnikov zvezne milice, 4 ujete civilne osebe, 146 ranjenih pripadnikov JLA in 37 mrtvih pripadnikov JLA.


                Koper, čakajoč na odhod pripadnikov JLA iz Slovenije (Arhiv Peter Zupan)

Na slovenski strani je bilo 116 ranjenih pripadnikov TO, 28 ranjenih miličnikov, 38 ranjenih civilistov ter 2 ranjena tujca. Umrlo je 8 pripadnikov TO, 4 miličniki, 6 civilistov in 10 tujcev,"
Na slovensko stran je prestopilo 2300 vojakov, 280 častnikov, 480 civilnih uslužbencev v JLA, 10 zveznih miličnikov in nekaj carinikov,"
7. oktobra je slovenska skupščina sprejela več monetarnih ukrepov in uvedla slovenski tolar kot nacionalno valuto.
8. oktobra se je iztekel trimesečni moratorij, sprejet z Brionsko deklaracijo, in Slovenija je znova prevzela nadzor nad mejami.
26. oktobra je JLA dokončno zapustila Slovenijo. Tega dne se je začela menjava dinarja za vrednostne bone v razmerju 1:1.67
23. decembra je Skupščina Republike Slovenije sprejela novo ustavo Republike
Slovenije. Tega dne je predsednik Zvezne republike Nemčije poslal predsedniku Milanu Kučanu diplomatsko noto, da Nemčija priznava Slovenijo kot neodvisno državo. Zvezna republika Nemčija je s tem bistveno pripomogla k sklepu Evropske skupnosti, da s 15. januarjem 1992 prizna Slovenijo kot neodvisno državo.
Slovenska samostojnost je bila tako mednarodno potrjena in tudi doma se je nadaljevalo utrjevanje samostojnosti. Pred tem so Slovenijo že priznale Hrvaška, tri pribaltske države, Islandija in Vatikan.

PRIZNANA DRŽAVA

Januarja leta 1992 se je slovenska milica preimenovala v policijo.
Marca leta 1992 je bil sprejet zakon, ki je skrajšal vojaški rok na 7 mesecev in uvedel pravico do ugovora vesti. 11. aprila 1992 je slovesno prisegla prva generacija slovenskih vojakov.
20. decembra 1994 je bila TO preoblikovana v Slovensko vojsko.
31. maja 1995 je Slovenija postala članica Partnerstva za mir, 30. julija 1995 članica Svetovne trgovinske organizacije,
10. junija 1996 je bil sklenjen pridružitveni sporazum z Evropsko unijo,
21. junija 1999 je W. J. Clinton kot prvi predsednik ZDA uradno obiskal Slovenijo. Leta 2000 so bile tudi v Srbiji demokratične volitve in Slobodan Miloševič se je moral posloviti z oblasti.
Aprila 2001 so Slobodana Miloševiča zaprli. Na jugu nekdanje skupne države spet divjajo spopadi.
Deset let pozneje zapuščina skupne države še vedno ni razdeljena in orožje še vedno ni utihnilo.
Junija 2001 je Slovenija gostiteljica srečanja ameriškega in ruskega predsednika.

MEDNARODNA DEJAVNOST SLOVENIJE

Ne samo pravna podlaga in obrožen odpor, tudi diplomatska dejavnost je bila potrebna, da se je dokončal proces osamosvajanja Slovenije, saj brez mednarodnega priznanja država ne more uspešno delovati. Poleg tega pa se je pokazalo, da je mogoče le z mednarodnim pritiskom prekiniti spopade. To se je pokazalo ne le v primeru Slovenije, ampak tudi v naslednjih destih letih na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Dejstvo je, da velesile niso bile naklonjene razdružitvi Jugoslavije. Ameriški državni sekretar James Baker je 21. junija 1991 v Beogradu dejal, da so ZDA za enotno Jugoslavijo in ta izjava je bila ob stališču Sovjetske zveze dobra spodbuda zveznemu izvršnemu svetu, da je sprejel odločitev o posredovanju v Sloveniji. Poleg tega je bila Jugoslavija v času od 15. maja do 30. junija 1991 brez predsednika Predsedstva SFRJ. Šele 30. junija je bil ob pritiskih Evropske skupnosti izvoljen Stipe Mesič." Na tem področju so poleg medijev odigrali pomembno vlogo tudi slovenski diplomati, zaposleni v Zveznem sekretariatu za zunanje zadeve, še posebej tisti v sosednji Avstriji in Italiji ter državah Evropske skupnosti. Dejstvo je, da je bil slovenski zračni prostor zaprt, možnost oditi v tujino osebno, pa je bila po 1. juliju le preko Gorenjske. Zato so bili v začetku predvsem telefonski pogovori, šele po 1. juliju so se začeli tudi obiski v tujini. Predsednik Kučan je bil v Zagrebu 1. julija, dan kasneje v Beljaku, 6. julija pa je bil dr. Drnovšek v Bernu. Poti v evropske države so vodile preko celovškega letališča in preko mejnih prehodov na Gorenjskem, predvsem Ljubelja.
V pisni obliki je Milan Kučan že 26. junija seznanil generalnega sekretarja OZN Peresa 
de Cuellarja s sprejeto ustavno listino o samostojnosti in suverenosti Republike Slovenije ter željo Slovenije, postati članica OZN.

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Projekt MSNZ

V pripravi !

Prispeval Urednik 11 December 2010



Teritorialna obramba

V pripravi !

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Vojna za samostojno Slovenijo 1991


V pripravi !

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Kronološki pregled osamosvojitvene vojne

KRONOLOŠKI PREGLED OSAMOSVOJITVENE VOJNE - v pripravi !

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Obrambne sile Slovenije


TERITORIALNA OBRAMBA


Slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, prve slovanske države v 7. stoletju. Leta 1918 je nastala prva slovenska vojska v sodobni zgodovini Slovencev. Štela je približno 12.000 mož in je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra v bojih za severno mejo ohranila Maribor z zaledjem in vzhodno Koroško."

Leta 1919 je bila slovenska vojska ukinjena in nadomestila jo je jugoslovanska vojska. V letih okupacije od 1941 do 1945 je nastala skoraj povsem samostojna slovenska partizanska vojska. Avgusta 1944 je štela 21.700 pripadnikov in bila organizirana v dveh korpusih ter eni operativni coni, marca leta 1945 je imela 37.278 pripadnikov," S koncem druge svetovne vojne je bila ukinjena. Leta 1968 je bila po napadu držav članic Varšavskega sporazuma na Češkoslovaško sprejeta doktrina splošne ljudske obrambe. Ustanovljena je bila TO republik in pokrajin, glavni štab za splošni ljudski odpor v Sloveniji pa 20. novembra 1968. V skladu z izkušnjami iz druge svetovne vojne je bila TO organizirana predvsem v obliki odredov. V organizaciji oboroženih sil je imela TO vlogo pomožnih sil JLA. Zlasti od leta 1974 so vedno več najodgovornejših dolžnosti v TO prevzemali aktivni častniki JLA, večalo pa se je tudi nezaupanje do slovenske TO. Po odhodu delegacije ZKS s 14. izrednega kongresa ZKJ v Beogradu je prišlo tudi do zamenjave v vojaškem vrhu in načelnik Generalštaba JLA je postal Blagoje Adžič, Demokratične spremembe v Sloveniji in zmaga dotedanje opozicije na volitvah leta 1990, so Generalštab JLA v Beogradu vzpodbudile k ukrepanju. Zvezni organi in nekatere republike so Slovenijo silili, da sklepe o osamosvojitvi prekliče. Z utemeljitvijo, da gre za boljše varovanje orožja in opreme TO v skladiščih zunaj vojašnic JLA, je Vojaški svet JLA maja 1990 ukazal poveljnikom TO, naj vso opremo in orožje prenesejo v skladišča JLA. V 44 slovenskih občinah so ukaz spoštovali, v 16 pa ne. Med njimi so bile tudi štiri gorenjske: občina Jesenice, Kranj, Radovljica in Tržič. Republiška sekretarja za ljudsko obrambo in za notranje zadeve v prvi, demokratično izvoljeni izvršni oblasti, tedaj se je imenoval še Izvršni svet Skupščine socialistične Republike Slovenije, Janez Janša in Igor Bavčar, sta v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi v največji tajnosti oborožila manevrsko strukturo narodne zaščite (v nadaljevanju MS NZ), ki je bila hrbtenica oblikovanja slovenskih oboroženih sil. Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je JLA nasilno zasedla prostore RŠTO. Ko so bili v Sloveniji sprejeti ustavni amandmaji septembra 1990, so bili razveljavljeni številni zvezni predpisi, odločanje o služenju vojaškega roka, TO in njenem poveljniku pa je prešlo v pristojnost Slovenije. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika RŠTO, dotedanjega poveljnika PŠTO Gorenjske Janeza Slaparja, ki je 10. oktobra 1990 prevzel poveljevanje.

Decembra 1990 je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov in izdelane prve nove uniforme. V maju 1991 se je začelo usposabljanje vojaških obveznikov v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija 1991. To so bili prvi rnirnodobni vojaki v zgodovini slovenskega naroda. JLA je z orožjem proti novi slovenski vojski prvič nastopila oktobra 1990, ko je zasedla RŠTO v Ljubljani. Naslednji poskus uveljavitve volje JLA s silo je bil 23. maja 1991 v učnem centru Pekre pri Mariboru, ko je na podlagi odigranega incidenta poskušala priti do vojaških obveznikov.

26. junija 1991 so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo z namenom zasedbe mejnih prehodov. Slovenija je boj sprejela. Enote TO in milice so ob sodelovanju civilne obrambe onemogočile načrte vojske. Zmagale so v spopadih za meje, zaustavile premike sovražnih kolon, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo.

Ob podpisu Brionske deklaracije je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper, 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO pod orožjem okoli 16.000 mož, do konca vojne se je število povečalo na 35.200. V vrste narodne zaščite je bilo vključenih 20.000 pripadnikov, v civilno zaščito pa 100.000.71 V oborožitvi enot TO ni bilo oklepnih sredstev ter artilerije. Pripadnikov slovenske milice je bilo okoli 10.000, med njimi 4.500 uniformiranih miličnikov in 4.900 v rezervni sestavi."

Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo poklicnih pripadnikov TO približno 500, glavnina aktivnosti v tistih dneh je ležala na rezervistih, ki so bili sicer razporejeni v enote TO ali brigade, zaposleni pa so bili drugod. Prav tega tuji novinarji niso mogli razumeti, namreč, da so lahko slovenske obrambne sile, sestavljene iz manjšega dela poklicnih vojakov in miličnikov, ter pretežnega dela rezervistov in veliko slabše oborožene, premagale eno največjih armad v Evropi.

ZAKON O OBRAMBI IN ZAŠČITI

29. marca 1991 so vsi trije zbori Skupščine Republike Slovenije sprejeli Zakon o obrambi in zaščiti, ki je urejal organizacijo, pripravljanje in delovanje obrambnega sistema za primer, če bi bile ogrožene svoboda, neodvisnost, suverenost in ozemeljska celovitost Republike Slovenije, enotne osnove sistema za zaščito in reševanje ljudi, materialnih in drugih dobrin za primer naravnih in drugih nesreč ter vojnih dejstvovanj." Obrambne sile so v skladu s tem zakonom sestavljale oborožene sile, narodna zaščita in enote za zveze in so bile temeljni nosilec oboroženih oblik v primeru napada na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanjem nosilcev obrambnega sistema je tvoril celoto.

Nosilci obrambnega sistema v Sloveniji so bili tako v skladu s tem zakonom podjetja, zavodi in druge organizacije, krajevne skupnosti, občine in republika. Krajevne skupnosti so imele pristojnost organizirati narodno ali civilno zaščito na podlagi odločitve pristojnega organa občine ali republike. Občina je urejala in organizirala obrambo ter zaščito na svojem območju kot del obrambnega sistema ter sistema zaščite in reševanja v republiki.

Pristojnosti Republike Slovenije so bile urejanje, organiziranje in vodenje obrambnih sil in drugih obrambnih priprav, v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa organiziranje in vodenje obrambe pred napadom. Določene so bile pristojnosti Predsedstva Republike Slovenije, Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije in posameznih republiških upravnih organov.

Teritorialna obramba je bila določena kot oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni. V 43. členu

zakona o obrambi in zaščiti je bilo zapisano, da TO deluje v miru ter izrednih razmerah v skladu s tem zakonom, oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa vodi skupaj z JLA. V vojni se za izvršitev določenih bojnih nalog lahko uporabijo tudi enote organov za notranje zadeve, če vojne razmere tako zahtevajo. TO je bila sestavljena iz štabov, enot in zavodov ter je imela mirnodobni in vojni sestav. Mirnodobna sestava se je dopolnjevala z osebami v stalni sestavi TO ter vojaki, ki so služili vojaški rok. Vojna sestava TO se je dopolnjevala z obvezniki iz rezervne sestave ter materialnimi sredstvi iz popisa. Vodenje in poveljevanje v TO so poleg predsedstva Republike Slovenije uresničevali poveljnik TO Republike Slovenije, poveljniki TO pokrajin, območij, poveljniki enot ter upravniki zavodov. Območni štab za teritorialno obrambo (v nadaljevanju območni štab TO) je bil ustanovljen za območje ene ali več občin, pokrajinski štab pa za območje pokrajine."

NARODNA ZAŠČITA

Sestavni del obrambnih sil je bila tudi narodna zaščita kot organizirana oblika delovanja občanov za opravljanje določenih varnostnih nalog, za vključevanje državljanov v oborožen boj ter druge oblike odpora in za varovanje premoženja. Njeni pripadniki so bili lahko oboroženi.

UPRAVNE ZVEZE

Tretji del obrambnih sil so bile upravne zveze, poseben samostojno organiziran sistem zvez, katerega delovanje so zagotavljale enote za zveze s centri zvez ter relejnimi kurirskmi zvezami.

ORGANI ZA NOTRANJE ZADEVE – MILICA

Med tistimi, ki so poleg obrambnih sil odigrali v procesu osamosvajanja Slovenije izjemno vlogo, so bili tudi organi za notranje zadeve in milica.

Zakon o notranjih zadevah je bil sprejet leta 1980 in je določal področja notranjih zadev: zadeve državne varnosti, varstvo ustavne ureditve, zadeve javne varnosti, varovanje ljudi in premoženja, vzdrževanje javnega reda in miru, urejanje in nadzorovanje prometa na javnih cestah, upravne notranje in druge zadeve.

Organi za notranje zadeve so bili v skladu s tem zakonom: republiški sekretariat za notranje zadeve, uprave za notranje zadeve, postaje milice s splošnim delovnim področjem ter upravni organi, ki so jih ustanovile občinske skupščine za opravljanje notranjih zadev iz občinske pristojnosti.

Področje javne varnosti in notranjih zadev državne varnosti je bilo v izključni pristojnosti republik in zakone s tega področja je sprejemala republiška skupščina, za razliko od JLA, kjer je bilo to v pristojnosti federacije. Republiški sekretar je bil za delo resorja odgovoren predsedniku republiškega izvršnega sveta in neposredno republiški skupščini. V drugi polovici osemdesetih let so si zvezni organi, kot pravi Tomaž Ertl, vse bolj prizadevali, da bi določene zadeve na državni ravni urejali enotno, zvezni sekretariat za notranje zadeve pa je želel dobiti pristojnost tudi na področju javne varnosti." Tako je bila ustanovljena zvezna brigada milice. "V Sloveniji smo se uprli pošiljanju miličnikov v Beograd z argumentom, da ni bilo zakonske podlage za premestitev miličnika na delo izven Slovenije proti njegovi volji." Kljub temu so slovenski miličniki sodelovali v zvezni brigadi, saj je zvezno predsedstvo sprejelo pravno podlago za delovanje brigade zvezne milice, ki je bilo omejeno le na območje avtonomne pokrajine Kosovo. Četudi so bili slovenski miličniki na Kosovu formalno podrejeni vodstvu zvezne brigade, so bili dejansko odgovorni republiškemu vodstvu. Ko je starešina slovenske enote na Kosovu leta 1989 dobil ukaz, z enoto izgnati stavkajoče iz rudnika, je poklical Tomaža Ertla in le-ta mu je dejal, naj na njegovo odgovornost "ne izvršijo ukaza in naj ne gredo v rudnik,"?

Naslednji poskus podrejanja slovenske milice zvezni je bil zakon o službi državne varnosti (SDV) in poskus, da bi zvezna SDV dobila pooblastila za odločanje namesto dotedanje pravice zgolj koordiniranja dela republiških služb državne varnosti. Tomaž Ertl pravi, da so v tistem času k lažjemu zavračanju pritiskov iz Beograda pomembno prispevali tudi posamezniki in skupine, na primer Odbor za človekove pravice v zvezi s procesom proti četverici, društvo književnikov in drugi. Uprave za notranje zadeve so vodili načelniki, ki so bili za svoje delo in delo uprave odgovorni republiškemu sekretarju. Naloge uprave so bile spremljanje varnostnih razmer, izvajanje ukrepov za preprečevanje kriminalitete, odkrivanje hujših kaznivih dejanj, izvajanje nalog na področju javnega reda in miru, varovanje določenih oseb in objektov, urejanje in nadzor prometa, zadeve v zvezi s prehodi preko meje ter sodelovanje s poveljstvi JLA in TO. Leta 1989 je bilo v Sloveniji 13 uprav za notranje zadeve, ena izmed njih je imela sedež v Kranju.

Postaje milice s splošnim delovnim področjem so neposredno opravljale naloge na območjih tedanjih občin. Ustanovile so jih občinske skupščine v soglasju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve.

Občinski upravni organi za notranje zadeve so imeli pristojnost neposredno izvrševati zakone in predpise, voditi upravni postopek in izdajati odločbe na prvi stopnji,

njihovo delovno področje je bilo tudi izvrševanje zakonov v zvezi z združevanjem občanov, javnimi shodi in prireditvami, posestjo in nošenjem orožja in streliva, z državljanstvom, vozniškimi dovoljenji, vodenjem rojstnih in matičnih knjig.

Tako kot drugod po svetu je bila tudi v Sloveniji organizirana posebna enota milice (PEM) kot enota za sklic, ki se aktivira ob izrednih dogodkih. Te enote so bile mobilne, sestavljali so jih miličniki, ki so sicer opravljali redne naloge. Prvo zakonsko podlago za ustanovitev posebnih enot milice je predstavljal že zakon o organih za notranje zadeve iz leta 1956, leta 1972 pa je zakon o notranjih zadevah predvidel za angažiranje v posebnih enotah tudi rezervni sestav.

Leta 1989, ob akciji Sever in tudi kasneje, v času do osamosvojitve Slovenije, je imel PEM pomembno vlogo. To enoto milice je lahko aktiviral republiški podsekretar za javno varnost. Organizirana je bila na dveh ravneh: na republiški in na regijski ravni, kjer so bile organizirane regijske enote, ki so lahko delovale popolnoma samostojno in jih je lahko aktiviral načelnik uprave. PEM se je lahko mobiliziral v dveh formacijah: v formaciji I  ko so bili mobilizirani le pripadniki rednega sestava milice, in v formaciji II, ko so se v enote vključevali še miličniki iz rezervnega sestava. V času akcije Sever je bilo v Sloveniji v formaciji I 723 miličnikov v 7 četah in 19 vodih, v formaciji II pa 1931 miličnikov v 7 bataljonih, 18 četah in 39 vodih.

Leta 1989 je bil republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je bil na tem položaju dva meseca manj kot deset let. 78 Tomaž Čas je bil poveljnik Posebne enote milice. Poveljnik slovenske milice je bil tedaj Leopold Jesenek, ki je bil tudi poveljnik operativnega štaba. V akciji Sever je sodelovalo 6.472 delavcev organov za notranje zadeve, med njimi 1.391 delavcev posebne enote milice, 723 aktivnih in 668 rezervistov, 2.366 aktivnih miličnikov na postajah in oddelkih milice s splošnim delovnim področjem, 1.400 vpoklicanih rezervnih miličnikov, 300 delavcev zaščitne enote milice, 415 kriminalistov in 600 delavcev SDV.79

MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE MS NZ

V skladu z zakonodajo je bilo potrebno po oddaji orožja maja 1990 organizirati vzporedne aktivnosti, da bi postavili na noge tudi slovensko vojsko. Uporabili so naziv narodna zaščita, ki je imel zakonsko podlago, ga deloma dopolnili, tako da ne bi zbujali nepotrebne pozornosti, neposredno pa je sodil na področje notranjih zadev. Kot je dejal Anton Krkovič, ki skupaj z Vinkom Beznikom iz slovenske milice velja za očeta projekta Manevrske strukture narodne zaščite (MS NZ), je bil to projekt v sili, ki v prvi fazi nastajanja ni imel niti imena. Nastajati je začel iz odpora proti razorožitvi TO.

Na republiški ravni sta projekt vodila tedanja republiška sekretarja za notranje zadeve in ljudsko obrambo Igor Bavčar in Janez Janša, na operativni ravni pa Krkovič in Beznik. Ti štirje na republiški ravni, 13 načelnikov MS NZ v pokrajinah in 62 občinskih načelnikov MS NZ, iz vrst TO, milice in civilnih struktur, so sestavljali dobro skupino, ki je v tem tajnem projektu nastajanja slovenske vojske odigrala neprecenljivo vlogo. V ta projekt so bili vključeni posamezniki na podlagi osebnega zaupanja in poznanstva, ne po političnih ali ideoloških kriterijih. V gorenjski pokrajini so bili na tem področju najbolj aktivni Janez Slapar in Peter Zupan v TO, v organih za notranje zadeve Milan Klemenčič in Ivan Hočevar, v občinah pa številni drugi. Po sprejemu sprememb ustave in zakonov jeseni leta 1990 je oktobra MS NZ prešla v TO.80

                                                         Lesce, usposabljanje teritorialcev v letu 1990 (Arhiv Janez Smole)

JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA - JLA

Splošna ljudska obramba je bila obrambna doktrina in sistem v SFRJ v letih 1969­1991. Oborožene sile SFRJ so bile enotne, sestavljene iz JLA in Teritorialne obrambe socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. Nosilci splošne ljudske obrambe so bili vsi prebivalci, vse družbeno-politične skupnosti, vse delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila oborožena sila Jugoslavije, med najmočnejšimi armadami v Evropi po drugi svetovni vojni. Od 1. marca 1945 se je imenovala Jugoslovanska armada, od 22. decembra 1951 naprej pa Jugoslovanska ljudska armada. JLA je bila poklicno naboma vojska bivše SFRJ, ki se je razvila v času NOB.82

Leta 1948 je bila Jugoslovanska armada tretja največja redna kopenska sila na evropski celini, 42 let kasneje je bila JLA le še srednje velika konvencionalna stalna armada, "daleč največja in najdražja zvezna institucija."?' Zato je bila tudi zainteresirana, da Jugoslavija ostane skupaj.

Jugoslavija je bila po letu 1980 do reorganizacije v letu 1989 v vojaškem smislu razdeljena na-armadna območja in vojaško - pomorsko območje. V Sloveniji je bilo 9. armadno območje s poveljstvom v Ljubljani. Po reorganizaciji sta bila v Sloveniji dva korpusa. 14. korpus je imel sedež v Ljubljani, poveljeval mu je generalmajor Jovan Pavlov, načelnik štaba je bil generalmajor Marjan Vidmar. Sedež 31. korpusa je bil v Mariboru. Oba korpusa sta sodila pod poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu. To poveljstvo je bilo eno izmed treh vojaških območij v SFRJ, poleg Beograda in Skopja. Sedež poveljstva vojaško - pomorskega območja je bil v Splitu. Ta vojaška območja so bile kot enote operativno - strateške ravni organizirane po korpusnem sistemu, korpusi po brigadnem, brigade pa po bataljonskem sistemu. Celotno slovensko ozemlje je pripadalo 5. vojaškemu območju, ki je združevalo pet korpusov in nekaj samostojnih enot ranga brigade in bataljona. To vojaško območje je pokrivalo tudi Hrvaško. 5. vojaškemu območju je poveljeval Konrad Kolšek, po juniju 1991 pa Života Avramovič, V sestavi 14. korpusa so bile brigade, polki, divizioni in samostojni bataljoni. Poveljevanje je potekalo takole: komandant 5. vojaškega območje je bil neposredno nadrejen komandantu 14. korpusa, ta komandantom brigad, le-ti komandantom bataljonov, čet in vodov. Od tu je šla linija poveljevanja do poveljnikov oddelkov in se končala pri vojakih kot pripadnikih oddelkov.

V enotah JLA na ozemlju Slovenije je bilo leta 1991 od 15.000 do 20.000 vojakov in oficirjev JLA, v operacijah JLA na ozemlju Republike Slovenije pa so v vojni za Slovenijo sodelovale enote iz vseh korpusov 5. vojaškega območja."

JLA je imela skupaj 180.000 mož, od tega 78.600 poklicnih častnikov in 101.400 vojakov. V kopenski vojski je bilo 138.000 pripadnikov, med njimi 93.000 vojakov

in 45.000 častnikov. 510.000 obveznikov je bilo v rezervi, vključno s Slovenijo in Hrvaško.

Skupaj je imela JLA:

- 1.850 tankov,
- 1.060 bojnih oklepnih vozil,
- 70 helikopterjev Mi-8 in
- 120 helikopeterjev GAZELA,
- 122 letal MIG 21 F,
- 18 MIG 21 N,
- 16 MIG 29,
- 79 letal JASTREB,
- 60 SUPER GALEB G-4,
- 24 GALEB,
- 55 OREL-2,
- 25 OREL-l in
- 111eta1AN-12 in 15 AN-26.

Imela je tudi:
-  11 podmornic,
- 15 raketnih, 14 torpednih in 30 patruljnih čolnov.

JLA je imela v Sloveniji približno:
-  250 tankov stalne sestave,
- 100 jih je prišlo še iz Hrvaške.

Imela je tudi:
- 300 oklepnih vozil,
- 90 letal in
- 50 helikopeterjev na letališčih Brnik, Cerklje, Maribor in Portorož."

Prispeval Urednik 28 September 2010



Dnevnik - sedma noč osamosvojitve

DNEVNIK - SEDMA MOČ OSAMOSVOJITVE - v pripravi !

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Spomini 1990-1991

V izdelavi

Prispeval Urednik 15 Oktober 2010



Helikopter TO-001 Velenje (Gazelle SA-341/342)

helikopter_gazelle_001_to_velenje_logo_splet_sostanj

1. Prebeg  iz JLA v TO

Vojna za Slovenijo pred dvajsetimi leti je bila morebiti res kratka, pravijo ji desetdnevna vojna, a je kljub temu zahtevala žrtve in težke odločitve. Ena takih odločitev je bil prebeg pilota, Jožeta Kalana in letalskega tehnika, Boga Šuštarja, ko sta s helikopterjem Gazela SA - 341 prebegnila iz takratne JLA v Teritorialno obrambo. To je bilo eno prvih pogumnih dejanj v vojni za osamosvojitev Slovenije.
Od 27. junija 1991 sta bila pilot, kapetan 1. razreda Jože Kalan in letalski tehnik, zastavnik 1. razreda Bogo Šuštar s helikopterjem nastanjena v mariborski vojašnici v ekskadrilji za izvidovanje in opazovanje, njuna naloga je bila izvidovanje in opazovanje ob slovensko-hrvaški meji. 28. junija 1991 sta s helikopterjem prebegnila iz JLA in se najprej odpravila na Golte. Takoj po prebegu je  helikopter skrila ekipa delavcev Golt, pomagala pa jim je tudi  enota 133. voda TO KS Bele Vode, kjer so helikopterju tudi prebarvali oznake JVL (Jugoslovansko vojno letalstvo) in jih nadomestili z oznakami TO-001 Velenje, ter dodali slovenski grb in znak TO. To je bil  prvi helikopter v lasti takratne Teritorialne obrambe, sedanje Slovenske vojske.
Helikopter so 29. junija 1991 iz Golt premestili in skrili  v uto ob  Planinskem domu na Smrekovcu, po štirih dneh  pa so ga  3. julija 1991 premestili in imeli hranjenega do 10. julija 1991 na kmetiji Rezoničnik (po domače Leskovšek) v Belih Vodah 45 nad Šoštanjem.  10. julija 1991 so ga še enkrat premestili in skrili v zidani lopi za orodje pri kmetiji  Juvan (po domače Žohar) v Zavodnjah 56 nad Šoštanjem, kjer so ga varovali do izgona zadnjega vojaka JLA iz Republike Slovenije oziroma do 7. novembra 1991.   Leta 1992 so helikopter vpisali v civilni register z oznako SL-HAA in ga ob tej priložnosti tudi prebarvali v civilno barvno shemo. Helikopter je 15. brigada VL uporabljala za šolanje in prevoz potnikov. 21. junija 1994 je prišlo do nesreče nad območjem Kočevske Reke, po kateri so ga restavrirali in leta 1996 postavili kot spomenik na vhodu v letalsko bazo na Brniku.
Pomembno vlogo in zasluge za to, da helikopterja vse do odhoda JLA iz Republike Slovenije niso odkrili, je imel 89. Območni štab Teritorialne obrambe Velenje in domačini, na kmetiji  Rezoničnik v Belih Vodah  in Juvan v Zavodnjah nad Šoštanjem.  
Na pobudo veteranov vojne za Slovenijo iz Šaleške doline,  so 28. junija leta 2001, na Golteh odkrili spominsko ploščo in predlagali ta dan, za dan helikopterskega bataljona Slovenske vojske. Hkrati so zaslužnim posameznikom podelili znak Golte '91.
   

joze_ervin_prislan_sv

 Kronološki opis dogodka prebega helikopterja gazela iz JLA V TO

  

 Jože Prislan je med osamosvojitveno vojno 1991 poveljeval 89. ObmŠTO Velenje


niko_purnat_1

 Helikopter na Golteh (Vir: Zbornik Priče in pričevanja - OZVVS Zgornjesavinjsko-Zadrečke doline)

 

 Niko Purnat je bil leta 1991 sekretar za ljudsko obrmambo občine Mozirje


joze_kalan

Gazela - prvi slovenski vojaški helikopter (Vir: Večer, 1.7.1998)
JA je pogrešala helikopter gazela  (Vir: Revija Obramba,   
Zakaj sta gazela in lastovka modre barve (Vir: Revija Obramba, 

 

 Pilot major Jože Kalan, je 28.6.1991 prebegnil s helikopterjem gazela iz JLA v TO


att_image Fotogalerija dogodka pristanka prebegle gazele na Golteh 28. junija 1991 (Vir: osebni arhiv Kačičnik
          Franca)

att_doc
 
Dnevniški zapisi pilota prebegle gazele iz JLA v TO Jožeta Kalana (Vir: osebni arhiv majorja Kalan Jožeta)


 windows_mediaGazela v slovenskih rokah 
          (Vir: Oddaja dokumentarno fejltonskega uredništva prvega programa Radio Slovenija  Sledi časa, z  naslovom Gazela
          001
. V oddaji so govorili letalca Jože Kalan in Bogomir Sustar in udeleženci dogodkov mag. Viktor Krajnc, Ivan Juvan,
          Marjan Prelog – Jaka in Anton Urbanc. Avtor oddaje: Ivan Merljak.) 

att_doc 
 Prispevek o snemanju dokumentarno-igranega filma o prebegu z gazelo  (Vir: Valerija Šket Jam, revija Slovenska
        vojska)

 


kamkoder_video 
Film TO-001 Velenje 
          Drugi dan osamosvojitvene vojne leta 1991 sta pilot Jože Kalan in tehnik letalec Bogo Šuštar s 
          helikopterjem
 gazela prebegnila iz JLA k Teritorialni obrambi.  50-minutni dokumentarno-igrani film, ki so ga
          podprli na GŠSV in MO prikazuje razmere in dogajanje v helikopterski enoti JLA na Brniku pred vojno, pobeg in
          dogodke, ki so se zgodili po tem.  Ustvarjalci filma in glavna akterja sta Jože Kalan in Bogo Šustar. Prvi
          dokumentarno-igrani film so pripravili v TV-studiu Ministrstva za obrambo. Igralci so pripadniki SV, pilota
          Tonija Mrlaka, katerega helikopter so sestrelili med vojno in ki mu je film posvečen, igra njegov sin Tomaž, ki
          je tudi pripadnik SV. Scenarist in snemalec je Tomo Burazin in režiser Božo Grlj z glavnima akterjema v filmu 
          Jožetom Kalanom in Bogom Šuštarjem. 

att_doc  Obnova helikopterja gazela TO - 001 Velenje 
         Za nastajajoče vojaško letalstvo samostojne Slovenije je bil najpomembnejši mejnik prebeg pilota  kapetana 1. razreda
        Jožeta Kalana in letalskega tehnika zastavnika 1. razreda Boga Šuštarja s  helikopterjem gazela iz mariborske vojašnice
        JLA  k slovenski TO 28. junija 1991. Z uspešno obnovo so  poustvarili podobo helikopterja, ki ostaja pomemben
        dokument  časa in dogajanja, povezanega z osamosvajanjem Slovenije.
Vir: revija Slovenska vojska, besedilo: Matjaž
        Ravbar, Vojaški muzej Slovenske vojske).

 

 



 

 

att_doc  Zgibanka - restavracija helikopterja Gazela TO - 001 Velenje  
        (Vir: Vojaški muzej SV, Avtor: Matjaž Ravbar, Fok Filipič, Fotografije: arhiv VM SV, arhiv Marko Malec, Tomaž Perme,
        Oblikovanje: Irena Kraljič Smolej)

att_image  Fotogalerija restavriranega helikopterja gazela TO  001 Velenje


Dan 15. Helikopterskega bataljona

logo_15_heb_small

 
Ob obeležitvi 10. obletnice  dogodka prebega posadke helikopterja JLA, 28. junija 1991 ter pristanka na Golteh nad Mozirjem,  je  leta  2001  na Golteh na ta dogodek potekala slovesnot ob odkritju  spominske plošče. Takrat so akterji tega dogodka, ki so sodelovali pri varovanju helikopterja oziroma posadke prvič predlagali, da bi 28. junij razglasili za dan 15. Helikopterskega bataljona Slovenske vojske. Predlog so dokončno sprejeli in odločitev posredovali načelniku Generalštaba Slovenske vojske, generalmajorju Ladislavu Lipiču. Pobudo je podprla tudi  Mestna občina Velenje, občina Šoštanj in občina Šmartno ob Paki.
Dogovorili so se tudi, da se bodo dobitniki spominskega znaka Golte 91 in predstavniki 15. HEB srečali vsako leto in tako je bilo organiziranih že osem srečanj  vseh, ki so sodelovali pri prevzemu, maskiranju in varovanju helikopterja gazela, prvega helikopterja Slovenske vojske,  ki je  28.6.1991   pristal na Golteh in skupaj s posadko prestopil v takratno Teritorialno obrambo.  Poveljstvo sil Slovenske vojske je zato sprejelo odločitev, da je to dan 15. Helikopterskega bataljona slovenske vojske, zato  se srečanja vedno udeležujejo tudi predstavniki 15. Helikopterskega bataljona.

Zgodovina 15. Helikopterskega bataljona
15. helikopterski bataljon je bil ustanovljen 8. novembra 2004, začetki slovenskih letalskih sil pa segajo v leto 1991. Takrat sta major Jože Kalan in praporščak Bogomir Šuštar z lahkim helikopterjem takratne Jugoslovanske ljudske armade SA 341 gazela prebegnila na stran Teritorialne obrambe Slovenije. Do dejanske ustanovitve predhodnice helikopterskega bataljona, to je bila 15. brigada vojaškega letalstva (15. BRVL), je prišlo 9. junija 1992, ko je bila na Ministrstvu za obrambo odobrena formacija brigade, v okviru katere je bila pozneje ustanovljena helikopterska eskadrilja. Eskadrilja je sprva razpolagala s petimi helikopterji različnih tipov (SA 341, A 109, trije B 412). S hitrejšim razvojem Slovenske vojske, ki se je začel konec prve polovice 90-ih let, sta se sestava in opremljenost takratne 15. BRVL začeli hitro izboljševati in število zrakoplov je naraslo. Najnovejše pridobitve so štirje Eurocopterjevi večnamenski transportni helikopterji AS 532 AL cougar, ki so prispeli v Slovenijo aprila 2003 in marca 2004. Tako je danes v enoti 12 helikopterjev.
8. novembra 2004 se je 15. brigada vojaškega letalstva preoblikovala v 15. helikopterski bataljon (HEB), letalsko šolo (LETŠ) in letalsko bazo (LEBA).

15. helikopterski bataljon, del Brigade zračne obrambe in letalstva

Začetki slovenskega vojaškega letalstva sicer segajo v leto 1918, ko sta bili 14. in 15. decembra ustanovljeni ljubljanska in mariborska letalska stotnija. V obeh stotnijah, ki sta bili pod okriljem Maistrovih enot, so leteli slovenski piloti iz avstro-ogrskega vojaškega letalstva. Ljubljanska letalska stotnija je svoj prvi bojni polet opravila 12. januarja 1919, ko sta pilota Vilko Peternelj in Franc Zupančič poletela na izvidniški polet na Koroško ter mitraljirala avstrijske enote. Mariborska letalska stotnija je svoje prve vojaške polete opravila v okviru proslave ob osvoboditvi Maribora 15. decembra 1918. Slovenski vojaški letalci so se bojevali tako v prvi kot drugi svetovni vojni, sicer kot pripadniki drugih vojska, o čemer pa je žal premalo zapisanega oziroma znanega.

V novejši zgodovini je najpomembnejši mejnik prebeg pilota majorja Jožeta Kalana in letalskega tehnika praporščaka Bogomirja Šuštarja s helikopterjem gazela iz mariborske vojašnice v vrste slovenske teritorialne obrambe 28. junija 1991. Ta mejnik je še posebej pomemben v tem letu, ko obeležujemo 20-letnico naših osamosvojitvenih dogodkov.

Danes je vojaško letalstvo sestavni del Brigade zračne obrambe in letalstva. Vojaško letalstvo sestavljajo štiri enote, in sicer 15. helikopterski bataljon, Letalska šola, 107. letalska baza in Letalsko-tehnična enota. Vse enote bazirajo na letališču Cerklje ob Krki.

15. helikopterski bataljon (15. HEB) je enota, namenjena za zagotovitev zračne podpore enotam Slovenske vojske, usposabljanje pilotov in tehničnega osebja, izvajanje nalog vojaškega letalstva v povezavi in za potrebe enot Slovenske vojske, iskanje in reševanje ter sodelovanje v sistemu zaščite, reševanja in pomoči. Enota ima v svoji sestavi osem večnamenskih helikopterjev bell 412, štiri večnamenske transportne helikopterje AS 532 AL cougar, dve transportni letali pilatus PC-6 turboporter in eno transportno letalo L 410 turbolet. 15. HEB je v preteklem letu zelo uspešno izvajal letalske naloge skladno s svojim poslanstvom tako doma kot v tujini. Enota s helikopterjem bell 412 sodeluje na mednarodni misiji v okviru sil KFOR na Kosovu. Skupaj s pripadniki oboroženih sil Madžarske je enota izvedla skupno letalsko usposabljanje Lord Mountain, udeležili so se tudi številnih vaj doma in v tujini. Posadke so izvedle 156 reševalnih akcij v okviru sistema zaščite, reševanja in pomoči, ob tem pa prepeljale 168 poškodovanih oseb. Desetkrat je enota posredovala tudi pri gašenju požarov.

Letalska šola (LETŠ) izvaja osnovno, nadaljevalno in bojno šolanje pilotov letal ter helikopterjev, v svoji sestavi pa ima štiri helikopterje bell 206 jet ranger, dve letali zlin 143L, osem letal zlin 242L ter enajst letal pilatus PC-9/9M.

 

Prispeval Urednik 15 Januar 2011



2. PŠTO Dolenjske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



3. PŠTO Gorenjske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



4. PŠTO v Južnoprimorske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



5. PŠTO v Ljubljani med vojno za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



6. PŠTO Severnoprimorske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



7. PŠTO Vzhodnoštajerske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



8. PŠTO Zahodnoštajerske pokrajine v vojni za Slovenijo

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



Upravne zveze DPS in služba za opazovanje in obveščanje

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013



Civilna zaščita in druge dejavnosti za zaščito in reševanje v procesu osamosvajanja

V pripravi

Prispeval matej 28 Marec 2013