Sporočilo
  • Ta spletna stran uporablja piškotke

    Piškotke uporabljamo, da bi vam omogočili nemoteno in prijetno uporabniško izkušnjo. Piškotke uporabljamo samo za anonimno uporabo podatkov o obisku strani, ne shranjujemo osebnih podatkov. S klikom na Sprejmi in nadaljuj se strinjate z uporabo piškotkov.

    Preberi več

    Direktiva EU o uporabi piškotkov

Test

 

Kronologija o razpadu Jugoslavije 1980 - 1991

Vsaka kronologija je sama po sebi kontradiktorna: teži k popolnosti, a je vedno pomanjkljiva. Ta kronologija naj bi bralcu predstavila le najosnovnejše podatke o tem, kako se je po smrti glavnega tvorca druge Jugoslavije Josipa Broza Tita 4. maja 1980 razraščal proces razpadanja. Država je bila namreč že mnogo pred razglasitvijo sloven­ske in hrvaške samostojnosti mrtva in je obstajala le še kot mednarod­nopravni subjekt.
Druga Jugoslavija, kot je bila zasnovana po drugi svetovni vojni, je v bistvu začela s transformacijo vsaj že v daljnem letu 1968, ko ni bilo mogoče več ignorirati vse močnejše težnje posameznih jugoslovanskih narodov po večji samostojnosti in vsesplošnih »čistih računih« med narodi v državi in med narodi in »federacijo«. Začelo se je na Hrva­škem že konec leta 1967 z nedvoumno zahtevo hrvaškega izvršnega sveta po generalni reviziji ekonomske politike, ki je bila izrazito centralistična, nadaljevalo z majskimi množičnimi študentskimi demonstracijami v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, katerih udeleženci so med drugim zahtevali tudi politično demokratizacijo, in doseglo svoj vrh ob prelomu desetletja, ko nastopijo tiste politične sile, ki jih je partija označila za »nacionalistične« — v Sloveniji ekipa predsednika vlade Staneta Kavčiča, na Hrvaškem politiki okoli dr. Savke Dapčevič Kučar in v Srbiji smer, ki jo je vodil Marko Nikezič. Vse te politične smeri se sicer niso zavzemale za odcepitev ali konfederacijo Jugosla­vije, so pa jasno pokazale, da politično, družbeno in ekonomsko unificirana in centralizirana Jugoslavija ni tista oblika države, ki more varovati interese posameznih jugoslovanskih narodov. Nov val neza­dovoljstva Albancev na Kosovu v istem času pa je znova pokazal na še nerešeno nacionalno vprašanje, tudi kar zadeva narodne manjšine.
Stara partijska struktura s Titom, Kardeljem in Bakaričem na čelu je bila še premočna in ta mlajša politična garnitura je morala do začetka sedemdesetih let oditi s političnega prizorišča. Toda ta najostrejša notranjepolitična kriza v drugi Jugoslaviji je vendarle v mnogočem prispevala k začetku reformiranja federalne države in partije.
Že s prvim amandmajem k jugoslovanski ustavi aprila 1967 je jugoslo­vanska skupščina poskušala »popraviti napako« ustavnega zakona iz leta 1953, ko je bil ukinjen tako imenovan »zbor narodov« —  tisti del parlamenta, kjer so bili enakopravno zastopani vsi jugoslovanski narodi in so odločali o vitalnih problemih, vezanih na enakopravnost republik, narodov in narodnosti. Dokončno naj bi bila ta napaka popravljena že z VIII. amandmajem iz leta 1968, ko je zbor narodov dobil položaj zbora, ki ima splošno in ne več omejene pristojnosti.
Ustavni amandmaji, ki so bili sprejeti 26. decembra 1968 (VII. — XIX.), so najgloblje posegli v reformo federacije in pomenijo ne samo osnovo za jugoslovansko ustavo leta 1974, temveč tudi temeljni sporni kamen pri urejanju odnosov v Jugoslaviji v posttitovskem obdobju. Obe avtonomni pokrajini sta namreč s VII. amandmajem dobili status kon­stitutivnih elementov federacije, čeprav nista imeli značaja federal­nih enot kot republike. Ponovno so bile vzpostavljene delegacije pokrajin v federaciji, albanska narodnost pa je šele takrat dobila pravico do nacionalnih simbolov (zastavo). Drugi amandmaji so več pristojnosti iz družbenopolitičnega in ekonomskega življenja prenesli iz federacije na republike.
Mednacionalni spori, predvsem med Srbi in Albanci, so se segreli do vrelišča. Že 27. novembra 1968 je prišlo do množičnih demonstracij Albancev v Prištini in številnih mestih na Kosovu in v Makedoniji. Tedaj se je izoblikovala parola »Kosovo republika«, policija je demon­stracije sicer razbila, ostale pa so nekakšna generalka za izbruh leta 1981. Albanci so namreč ustavne amandmaje ocenili kot formalne, ki dajejo neke pravice samo zato, da bi se pomirilo politično nerazpolože­nje med njimi. Srbi pa so bili zoper amandmaje s parolo o ogroženem srbstvu. Približno take politične pozicije so ostale nespremenjene tudi po Titovi smrti. Ustava iz leta 1974 je tako stanje dokončno sankcioni­rala in zato postala tarča napadov obeh političnih struj, ki sta se izoblikovali v osemdesetih letih. Ena, nastala je na severozahodu države, je zahtevala poglabljanje demokratizacije družbe s sprostitvijo togih, monolitnih političnih struktur in z vključevanjem najširšega kroga socialistično usmerjenih razmišljajočih ljudi. Druga pa ponovno ustvarjanje preživete umetne enotnosti, ki zahteva trdno organizirano centralistično državo. Nasprotja so bila tako močna, da so prerasla v krizo zaupanja in ta je dosegla točko nič v letu 1988. V tem letu smo bili priče vrhuncu mednacionalnih sporov v Jugoslaviji zaradi nereše­nega položaja na Kosovu in srbske genocidne politike do Albancev, kar je sprožilo plaz medrepubliških in s tem mednacionalnih nasprotij, ki se je zlil s katastrofalno gospodarsko situacijo v eksplozivno zmes. Ta je eksplodirala, potem ko je bilo v severozahodu države — Sloveniji in na Hrvaškem — zaradi dobro organizirane in aktivne nepartijske opozicije in zaradi reformistično naravnanih komunistov mogoče raz­meroma neproblematično preiti v pravo politično pluralno družbo zahodnoevropskega tipa, na jugovzhodu pa je bil ta prehod bistveno manj radikalen, posebej kar zadeva najpomembnejšo republiko Srbijo in Črno goro. Realni politični in nacionalni interesi posameznih delov Jugoslavije so se pokazali v nezastrti obliki in velikosrbskega koncepta Jugoslavije, ki ga zastopa na Slobodana Miloševiča vezana politika, ni bilo več mogoče povezati s politiko slovenskega in hrvaškega naroda, ki temelji na suverenosti narodov in njihovi trajni in neodtujljivi pravici do samoodločbe in odcepitve.

1980
4. maj — Smrt Josipa Broza Tita, ki je pomenila konec enega in začetek drugega obdobja v drugi Jugoslaviji. Jugoslavija je po Titovi smrti padla v najglobljo ekonomsko krizo in najostrejše mednacionalne boje, posebej med Albanci in Srbi na Kosovu. Oboje je determiniralo kasnejši jugoslovanski razvoj. Jugoslavija je imela leta 1980 že 20 milijard dolarjev dolgov, inflacija je bila leta 1981 že 45 odstotna, trgovinski deficit leta 1979 je dosegel 2,25 milijarde dolarjev, plačilni deficit pa 3,66 milijarde dolarjev.

1981
11.3. — Izbruh nemirov v obliki demonstracij v glavnem mestu Kosova Prištini in v skoraj vseh večjih mestih na Kosovu. (Trajali so s pre­sledki do 2. aprila.) Sodeluje pretežno študentska in šolska mladina, zahteva »Kosovo republiko«, ki naj bi zajela tudi dele zahodne Make­donije, naseljene z večinskim albanskim prebivalstvom. Vojska in policija sta demonstracije razbili, posledica tega pa je bilo nekaj deset mrtvih demonstrantov, trimesečno izredno stanje na Kosovu ter močno izseljevanje Srbov in Črnogorcev s Kosova. Nastal je problem, ki je poslabšal že tako slabe odnose v državi in zaradi nasilja srbske države nad albanskim prebivalstvom Jugoslavijo uvrstil med države, kjer se najbolj eklatantno kršijo človekove pravice. Kosovo je objek­tivno postalo preizkusni kamen za razvoj demokracije v. Jugoslaviji in s tem za njen obstoj. V tem sporu je slovenska politika zagovarjala reševanje problema na miren način, s pritegnitvijo vseh družbenopoli­tičnih struktur Albancev, srbska politika pa z uporabo represije nad njimi.
17. 11. — CK ZKJ izdala Politično platformo za akcijo ZKJ pri razvoju samoupravljanja, bratstva in enotnosti in zajedništva na Kosovu. V njej je albanski upor označen kot kontrarevolucionarno in nacionali­stično iredentistično dejanje. Razloge za nemire išče platfrorma v obstoju nacionalističnih in reakcionarnih sil, slabi politiki vodstva Kosova, ki se je usmerila samo na fonde federacije in je med množi­cami širila prepričanje, da Jugoslavija premalo pomaga, v velikem razkoraku med množico izobražencev in možnostjo njihove zaposlitve, v avtarkični gospodarski politiki in kulturnopolitičnem zapiranju proti Srbiji in Jugoslaviji in v oblikovanju birokratsko-etatistične oblasti namesto samoupravljanja. Albanske zahteve so bile v celoti zavrnjene. Začne se proces, ki v osnovnih potezah traja še danes, proces politične diferenciacije udeležencev demonstracij in »privržencev iredentističnega gibanja«. Posledica tega je bila »zelena luč«, »da se redefinirajo odnosi med Republiko Srbijo in njenimi pokrajinami, zaradi preciz­nejše ingerence in subordinacije nekaterih republiških in političnih orgnanov nad določenimi pokrajinskimi državnimi organi«. Dana je bila torej možnost, da državnocentralistične sile ogrozijo jugoslovanski (kon)federalizem, kar so tudi uspešno naredile.
24. — 26.12. — 18. seja CK ZKSr na kateri se je rodila ideja, da je Srbija edina jugoslovanska republika, ki ni konstituirana kot država. Vendar še ne zahtevajo spremembe ustave iz leta 1974, pač pa se odpre fronta med tako imenovanimi »centralisti« in »avtonomaši«.

1982
avgust — Jugoslovanski vrh je formuliral nov ekonomski program razvoja, znan kot Dolgoročni program ekonomske stabilizacije, ki ga je izdelala tako imenovana Kraigherjeva komisija. Program naj bi razrešil ekonomsko krizo, ki se je navzven najjasneje pokazala v dejstvu, da je Jugoslaviji grozila nevarnost nezmožnosti odplačevanja dolgov. Ker je bil program utemeljen na starih, predvsem ideoloških vzorcih in zavračanju tržnega gospodarstva, ni mogel biti uspešen. Toda pod pritiskom IMF je jugoslovanska vlada julija 1983 morala privoliti v garancijo za odplačevanje vseh dolgov v državi, ne glede na to, kdo je vzel posojila in kakšne rezultate je z njimi dosegel.
26. — 29.6. — XII. kongres ZKJ, na katerem so še izrazili privrženost ustavi iz leta 1974 in temelju samoupravnega sistema, Zakonu o zdru­ženem delu iz leta 1976, ostro kritizirali politično prakso, ki je pripeljala družbo v hudo krizo, in zavrnili tiste spremembe statuta, s katerimi naj bi omejili samostojnost republiških in pokrajinskih organizacij ZK. Celo slovenski predstavniki starejše generacije so javno nastopili proti zahtevam po reviziji ustave iz leta 1974 v centrali­stičnem smislu. Na Hrvaškem, v Sloveniji in Bosni in Hercegovini so na mnogih političnih razpravah odločno zavrnili revizijo tozadevnih temeljev političnega sistema v Jugoslaviji. Do pomladi 1985 je komisija za politični sistem zaključila delo in soglasno sklenila, da političnega sistema ne bodo menjali, temveč ga nadalje razvijali na temeljih ustave iz 1974. leta.

1983
pomlad — Izšla je knjiga srbskega književnika Dobrice Čosiča Stvarno i moguče, v kateri avtor zastopa velikodržavje z ideologijo piemonstva in ostro kritizira nacionalno politiko ZK na Kosovu leta 1968. Za ta čas je značilna aktivnost jugoslovanskih kulturnikov in izobražencev, ki kritizirajo aktualno politiko, se zavzemajo za politični pluralizem, odpirajo tabu teme in vse bolj poudarjajo nacionalno komponento družbenega življenja.

 1984
23.5. — Komisija CK ZKH za idejno delo in informiranje je organizi­rala partijsko posvetovanje o idejnem boju v sferi kulture in ustvarja­nja. Idejni oče tega je bil dr. Stipe Šuvar, sklepi tega zasedanja, poimenovani tudi Bela knjiga, pa so naleteli na obsodbo povsod po Jugoslaviji, najprej med intelektualci v Beogradu. Označeni so bili kot »manifest neostalinizma«, saj so bili v njih obsojeni vsi kritiki sistema. Polemika med Zagrebom in Beogradom je bila tako huda, da so jo ustavili z vrha, beograjski književniki pa so ostre obsodbe teh sklepov zapisali v reviji Književne reči (238-240/1984). Šuvar svojega namena ni uresničil. Prav na literarno-intelektualnem področju družbenega življenja so se v obdobju 1980-1985 razvile mnoge polemike prav z vidika zagovarjanja enotnosti ali posebnosti jugoslovanskega kultur­nega in političnega prostora. Med srbskimi književniki je bilo najti največ najodločenjših zagovornikov unitaristične vizije prihodnosti Jugoslavije (npr. Miodrag Bulatovič). Prav v odnosih med jugoslovanskimi književniki in njihovimi društvi se je najprej začela kazati globoka razpoka med »unitaristično« (srb­sko-črnogorsko in »(kon)federalistično« (slovensko-hrvaško) politično miselnostjo, ki je bila v političnem življenju še, vsaj navzven, pokrita s tančico enotnosti ZKJ.
23. — 24.11. — 18. seja CK ZKSr, na kateri je eno najpomembnejših vlog odigral član CK Slobodan Miloševič, ki je odločno obsodil dezintegracijske procese v Jugoslaviji, kakor je označeval zagovornike konfederalističnih (Slovenija, Hrvaška) in avtonomističnih (Vojvo­dina) idej ter nasprotoval pojavom slabljenja vloge federacije in njenih organov. Najvažnejši dogodek v tem letu pa so bile 14. zimske olimpijske igre v Sarajevu, zaradi katerih je marsikateri politični dogodek zbledel.

 1985
Leto je minilo zlasti v reševanju gospodarskih problemov in pripravi izhodišč za 13. kongres ZKJ, ki je bil načrtovan za junij 1986 v Beogradu. Stalnica v jugoslovanskem političnem življenju je ostala kosovska problematika.

1986
Zaradi starih nacionalno-političnih sporov v pisateljski organizaciji Jugoslavije ni bil za predsednika izvoljen Miodrag Bulatovič, kandidat srbske pisateljske zveze. Slovenski pisatelji so zastopali stališče, da ima srbska zveza sicer pravico kandidirati svojega kandidata, vendar ne Miodraga Bulatoviča, ki se je večkrat izkazal s svojimi protisloven­skimi in unitarističnimi političnimi pogledi.—         Objavljen je bil tako imenovani Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti. Skupina akademikov je v njem zapisala teze o tragičnem položaju Srbov in Srbije, o Hrvatih kot genocidnem narodu, o tem, da Srbi na Hrvaškem trpijo, ker so obkroženi s Hrvati, da sta Slovenija in Hrvaška krivi, da Srbija izgublja v miru tisto, kar dobiva v vojni, in da sta k temu po vojni največ prispevala Tito in Kardelj, pač kot pripadnika svojih narodov. Uradna srbska politika se je od Memoranduma distancirala, toda na izredni skupščini SANU ob 100-letnici obstoja se srbski akademiki, proti pričakovanjem, niso distancirali od vsebine Memoranduma in so podprli člane, ki so jim zaupali njegovo izdelavo.
—Slovenska mladina je dala pobudo za civilno služenje vojaškega roka in drugačno štafeto mladosti. Odzivi na te pobude so bili v Beogradu siloviti in zavračajoči, saj so se slovenski mladinci dotaknili dveh sakralnih točk druge Jugoslavije — čast služiti Titovi vojski in s Titovo štafeto manifestirati »bratstvo in enotnost«.
—Predsednik ZKS postane Milan Kučan in z njegovo politično garni­turo se začne odpirati možnost za pospešeno demokratizacijo sloven­skega političnega življenja kot pogoja za dosego suverenosti sloven­skega naroda.

 1987
januar — Slovenski mladinci so v središču Ljubljane z demonstrativnim žaganjem hloda zahtevali, naj se ukine štafeta in se uvede civilno služenje vojske. Dobili naj bi podporo skupine sarajevskih mladincev, ki pa so bili v pravem ideološko-političnem pogromu ekskomunici­rani.
Slovenski mladinci so postali dežurni krivci za razbijanje Titove Jugoslavije, kar se je pokazalo tudi z dejstvom, da slovenski kandidat ni dobil potrebne večine za izvolitev v zvezno konferenco ZSMJ, kar je pomenilo, da v skladu s »federalnim avtomatizmom« ni mogel postati predsednik te organizacije z enoletnim mandatom. ZSMS je zato vrnila mandat.
—Štiri slovenske vojake, ki so služili v Titogradu, so obtožili kazni­vega dejanja sovražne propagande. Propagirali naj bi slovenski nacionalni program, žalili narode in narodnosti SFRJ ter celo poveličevali nacistično ideologijo. Vojaki so za to tožbo izvedeli iz časopisa, saj je bila obtožnica prej poslana Tanjugu kot obtoženim.
—Izšla je 57. številka Nove revije, ki je močno razgibala politično življenje v Sloveniji in Jugoslaviji. Revija je bila v celoti posvečena slovenskemu nacionalnemu vprašanju, v njej pa so slovenski opozicij­ski izobraženci postavili svoje, nepartijsko videnje slovenskega naci­onalnega vprašanja. V glavnem gre za videnje, ki se je udejanjilov današnjem času, zato pomeni izid te številke enega začetkov tako imenovane »slovenske pomladi«. Jugoslovanska država je preko zvez­nega javnega tožilca zahtevala kazenski pregon zoper pisce besedila in urednika, slovenski javni tožilec pa je zahtevo zavrnil. Morda najpo­membnejša politična posledica izida 57. številke Nove revije pa je dejstvo, da sta CK ZKS in predsedstvo SZDL odločno zavrnila administrativne posege proti avtorjem in se zavzemala za nadaljevanje demokratičnega dialoga.
—Osma seja CK ZKSr, na kateri je Slobodan Miloševič obračunal s partijsko opozicijo in s tem prižgal vrvico pod titoistično-kardeljan­skim politično gospodarskim sistemom države.

 1988
—Leto srbskih mitingov in protibirokratskih revolucij v Srbiji in Črni gori, na katerih so množice, spodbujane od uradne srbske, populi­stične miloševičevske politike, vrgle legalne oblasti. Miloševič je postal karizmatična osebnost srbskega naroda in na nek način nadomestil Tita. Postal je tradicionalni srbski »vožd«, ki je povezal srbstvo in pravoslavje ter zavladal s trdo roko in košem obljub. Homogeniziral je Srbe v vsej Jugoslaviji, posebej glede Kosova, katerega rešitev je vse bolj prevzemal v svoje roke, prejemanje njegovega načina reševanja pa je postalo točka diferenciacije — odstavljeni so predsednik ZBJ Petar Matič, partijska voditelja s Kosova Kaqusha Jashari in Azem Vllasi, predsednik jugoslovanske partije Boško Krunič, celotno predsedstvo PK ZKV.
To leto štejemo tudi za leto, od katerega dalje ni bilo več mogoče zaustaviti demokratizacijskega procesa v Sloveniji, ki ga imenujejo »slovenska pomlad«. Vzporedno sta ta proces razvijali slovenska nepartijska opozicija in reformistično usmerjena ZKS. Nastali so zametki prvih strank — Kmečke zveze, Slo-venske demokratične zveze 7. 1. — Na seji predsedstva Srbije so sprejeli sklep o spremembi srbske ustave.
13.1. — V Sloveniji so bili objavljeni osnutki amandmajev k ustavi SFRJ in začela se je močno kontroverzna javna razprava.
februar—marec — Najvišji zvezni organi ugotavljajo, da v Sloveniji napadamo JLA in da vodimo specialno vojno.
19.5. — Na seji predsedstva CK ZKSr so Slobodana Miloševiča izvolili za predsednika CK ZKSr. S tem je tudi uradno postal nosilec srbske politike homogenizacije in ideje o Veliki Srbiji z zgodovinskim središ­čem na Kosovu, državnopolitično pa zastopnik centralizirane države. Torej popolno nasprotje svojega slovenskega kolega.
20.5. — Napetost v slovenski javnosti je popustila, ko so na seji CK ZKS prebrali demanti o pripravah na vojaško intervencijo v Sloveniji. 31.5. — Z aretacijo Janeza Janše, proti kateremu so pri vojaških oblasteh vložili kazensko prijavo zaradi izdajanja vojaške skrivnosti, in hkratno aretacijo Ivana Borštnerja ter kasnejšo (4. junija) aretacijo Davida Tasiča in Francija Zavrla se je v Sloveniji začelo »dolgo vroče poletje« boja za njihovo izpustitev. To ni bil samo boj za osvoboditev »četverice« — proces se je začel 18. julija — temveč boj za demokratiza­cijo družbe. Vojaške oblasti so četverico kljub protestom obsodile in niso dovolile niti navzočnosti strokovne javnosti na procesu, 26. sep­tembra pa je pritožbeni senat vrhovnega sodišča v Beogradu zavrnil vse predloge obtožene četverice. Naslednji dan je odstopil član pred­sedstva CK ZKJ Franc Šetinc.
23.6. — Skupščina Srbije je ugotovila, da so pri uresničevanju jugoslo­vanskega programa o Kosovu odpovedali vsi razen Srbije. julij—november — Vrstijo se mitingi v podporo reševanju kosovske problematike na miloševičansko-srbski način. Najodmevnejši je bil tisti 9. julija v Novem Sadu — jogurtna revolucija — na katerem je sodelovalo kakih tisoč demonstrantov, ki so protestirali zoper kosov­sko politiko vojvodinskih politikov. Posledica tega mitinga je bil padec vojvodinskega vodstva. Najmasovnejši miting pa je bil 19.11. pri izlivu Save v Donavo, kjer se je zbralo več kot milijon ljudi. Govorila sta Slobodan Miloševič in Mihajlo Švabič, ki je takrat verbalno nagnal Slovence iz Jugoslavije. 22.11. pa je bil v Ljubljani miting, ki se ga je udeležilo 10.000 ljudi: za suverenost in varovanje človekovih pravic. Konec julija (29./30.) pa je bila maratonska seja plenuma CK ZKJ o Kosovu, kjer se zahteva večje jugoslovansko angažiranje pri reševa­nju teh problemov, do izraza pa pride tudi slovensko, nenasilno, dialoško videnje reševanja razmer na Kosovu. Demonstracije Alban­cev na Kosovu od 17. do 21. oktobra so brutalno razbite.
13.9. — Predsedstvo SZDL zavrnilo mitinge kot način političnega pritiska.
25.11. — Sprejeti so amandmaji k jugoslovanski ustavi, neke vrste kompromis med »centralisti« in »separatisti«, ki niso bistveno spreme­nili temeljev političnega sistema.

 1989
—Srbsko nasilje na Kosovu se nadaljuje in stopnjuje. Miloševičeva politika ne daje nikakršnih sadov razen kršenja človekovih pravic. Jugoslovanska politična scena se zato še bolj diferencira, razlike med pogledi severozahoda in jugozahoda države so postali politični pre­padi. Obe strani nadaljujeta s svojo politiko tudi na drugih segmentih družbenega življenja.
—Srbska skupščina je sprejela amandmaje k srbski ustavi, ki so bistveno prispevali k ustvaritvi tako imenovane enotne srbske države. O potrebi sprememb srbske ustave so se dogovorili že na seji predsed­stva SRSr 7.1.1988, osnutek amandmajev je bil sprejet na seji skupš­činske ustavne komisije 10. junija, skupščina pa ga je sprejela 25. julija. Srbija je tako dobila na nivoju federacije tri glasove, namesto da bi kot enotna država imela samo enega. Prav to dejstvo je v mnogo- čem determiniralo sprejemanje oziroma nesprejemanje najpomemb­nejših političnih odločitev, še posebej v predsedstvu SFRJ.
—V Sloveniji se demokratizacijski proces nadaljuje. Ustanovljeni so SDZ, SDZS, Zeleni Slovenije. Tudi Slovenija je dobila dopolnila k svoji ustavi, ki so še utrjevala njeno samostojnost in suverenost pri odločanju o vitalnih interesih slovenskega naroda. Iz ustave je črtana določba o vodilni vlogi ZKS. Začenja se gonja proti Sloveniji s ciljem, da bi preprečili uveljavitev teh sprememb. Srbska politika se je odločila celo za prekinjanje gospodarskih stikov. Nepartijska opozicija je pripravila še radikalnejšo vizijo razvoja slovenskega naroda v t.i. Majniški deklaraciji, v kateri se zavzema za popolno suverenost sloven­skega naroda. Največ razburjenja in protislovenske gonje pa je sprožilo zborovanje v organizaciji slovenskih političnih organizacij in združenj v Cankarjevem domu pod naslovom »Za mir in sožitje ter proti uvedbi izrednega stanja na Kosovu«. Slovensko politično življenje je s tem popolnoma prelomilo z jugoslovansko — srbsko politiko glede Kosova, kar je v bistvu pomenilo začetek konca Jugoslavije, ki se je finaliziral z odhodom slovenske partijske delegacije s 14. izrednega kongresa ZKJ 20.1.1990.
11.1. — Mitingarski pohod na Titograd, kjer so tako kot oktobra 1988 v Novem Sadu zrušili republiško vodstvo.
21.2. — Začetek množičnih stavk na Kosovu, ki so dosegli svoj .vrhunec, ko so rudarji v Starem trgu ostali v jami, odklanjali hrano in postavljali politične zahteve, ki niso bile pogodu srbskemu vodstvu. Slovensko politiko so srbske oblasti okarakterizirale kot pomoč alban­skim separatistom, ki naj bi se zlasti pokazala na zborovanju v Cankar­jevem domu 27.2.
27.2. — Slovenske politične organizacije in združenja so organizirali znano zborovanje v Cankarjevem domu. Ker je srbska politika ocenila, da gre pri tem za podporo albanskim separatistom, je naslednjega dne organizirala v Beogradu miting, na katerem je obsodila zborovanje v CD.
1.3. — Srbija začne gospodarsko vojno s Slovenijo.
2.3. — Aretacija Azema Vllasija, ker je v rudniških jamah poskušal pregovoriti rudarje, naj pridejo iz jame. Srbska politika je ta njegov akt opredelila kot protidržaven.
Konec marca — Prve žrtve med demonstranti na Kosovu.
8.5. — Veliko zborovanje več kot 10.000 ljudi v Ljubljani zaradi druge aretacije Janeza Janše, označeno kot odprta seja predsedstva RK ZSMS, ker je policija prepovedala shod. Tu je bila prebrana Majniška deklaracija.
8.5. — Slobodan Miloševič postane predsednik srbskega predsedstva in 22.5. označi politična dogajanja v Sloveniji za fašistoidna. Kot pogoj za pogovore med obema republikama je Miloševič postavil spremembo slovenske politike do starotrških dogodkov.
22.6. — Objavljena je Temeljna listina Slovenije kot odgovor uradne politike na Majniško deklaracijo. Temeljna listina se tudi zavzema za slovensko suverenost, vendar v okvirih Jugoslavije.
28.6. — Proslava 600-letnice kosovske bitke. Zbere se dva milijona ljudi, vendar praktično brez Albancev.
2.9. — Sestanek ZKS in drugih političnih organizacij v Celju, ki ga lahko označimo za neformalen začetek predvolilnega boja.
22.9. — Prvi sestanek vseh slovenskih političnih sil, ki so organizirale zborovanje v CD, da bi skupaj močneje zavračale pritiske in gonjo zoper slovenske ustavne amandmaje. Gre za pomembno razširitev slovenskega političnega prostora.
27.9. — Slovenska skupščina je sprejela slovenske ustavne amandmaje, ki postavljajo osnove slovenski suverenosti in širijo pluralistični poli­tični prostor.
september — Mitingi v Črni gori in Srbiji proti Sloveniji, v Titogradu demonstranti zahtevajo orožje, da bodo obračunali s Slovenijo. oktober — Neredi na Kosovu zaradi začetka sojenja Azemu Vllasiju. 7.11. — Prve govorice o organizaciji milijonskega »Mitinga resnice« v Ljubljani. Organizirali naj bi ga Srbi s Kosovega polja 1.12. Sloven­ske oblasti miting prepovedo, Kosovopoljci ga odpovedo, srbska politika pa na to odgovori z gospodarsko blokado Slovenije.
5.12. — Slobodan Miloševič v nastopnem govoru ob ponovni izvolitvi za predsednika predsedstva zatrdi, da bo prekinitev gospodarskih stikov s Slovenijo trajala toliko časa, dokler se iz te republike ne umaknejo sile konservatizma in nasilništva.
18.12. — Predsednik vlade Ante Markovič poskuša z izboljšanjem življenjskega standarda, z uvedbo konvertibilnega dinarja in protiinfla­cijskim programom skrpati enotnost Jugoslavije

 1990
Začetek politične pluralizacije v Jugoslaviji. V Sloveniji je že izobliko­vana nepartijska opozicija, dokončno se na podlagi volilnih zakonov, sprejetih 27.12.1989, oblikuje DEMOS in druge stranke (Socialistična stranka), na Hrvaškem nastane HDZ Najpomembnejši dogodki pa so izvedba večstrankarskih volitev po Jugoslaviji, izvedba slovenskega plebiscita o suverenosti Slovenije ter zaostrene razmere na Kosovu z novimi žrtvami in aktiviranjem enot JLA na tem območju. Za razpad Jugoslavije pa je najpomembnejše dejstvo, da je z odhodom sloven­ske delegacije s 14. izrednega kongresa ZKJ razpadla partija in z njo pravzaprav tudi Jugoslavija. Od treh najpomembnejših kohezivnih elementov v Jugoslaviji, Tita, partije in vojske, je ostala le slednja. 20.1. — 14. izredni kongres ZKJ v Beogradu zapusti slovenska delega­cija, ker so s preglasovanjem blokirali vse njene predloge. Število delegatov je namreč pogojeno s številčnostjo posameznih republiških partij. S tem je bilo tudi konec tega kongresa in jugoslovaske partije, saj Miloševiču ni uspelo prepričati kongresa, da bi nadaljeval z delom, kot da se ni nič zgodilo.
20.2. — Predsedstvo SFRJ je sprejelo sklep o »določenem angažiranju enot JLA« na Kosovu, kar je sledilo po novih demonstracijah in prelivanju krvi v tej pokrajini.
7.3. — Slovenska skupščina je sprejela predlog dopolnil k slovenski ustavi in jih naslednji dan tudi razglasila. Črtana je bila beseda socialistična, skupščina pa je sprejela posebno deklaracijo o urejanju razmer, ki imajo splošen pomen za Slovenijo — to je po razglasitvi gospodarske samostojnosti Slovenije.
marec — Skrivnostne zastrupitve albanskih otrok na Kosovu in prva mednarodna poročila o nespoštovanju človekovih pravic na Kosovu. 8.4./22.4. — Prve večstrankarske volitve v Sloveniji. Zmaga predsedni­škega kandidata Kučana, volilne koalicije DEMOS, med strankami pa ZKS/SDP.
22.4./6.5. — Prve večstrankarske volitve na Hrvaškem. Zmaga pred­sedniškega kandidata Tudmana in HDZ.
17.5. — Predsedstvo Srbije predlaga predsedstvu SFRJ ukinitev izred­nega stanja na Kosovu, kar le-to sprejme naslednji dan. To pomeni, da je Srbija potem, ko v odredih zvezne policije niso hoteli več sodelovati slovenski in nekateri drugi policisti, prevzela urejevanje razmer na Kosovu popolnoma v svoje roke.
17.5. — Zvezna država je ukazala odvzem orožja slovenski teritorialni obrambi, kar je le-ta večinoma uspešno blokirala.
6.6. — Predlog skupščine občine Knin za oblikovanje Skupnosti občin severne Dalmacije in Like, v katerih živi večinsko srbsko prebivalstvo. 17.8. je bil v Kninski krajini izveden referendum o kulturni avtonomiji Srbov. Izbruhnili so nacionalni nemiri in Hrvaška se je znašla, v sicer omejeni, državljanski vojni.
1. 10. — Srbi so v Kninski krajini razglasili avtonomijo in blokirali ves cestni in železniški promet.
4. 10. — Slovenski parlament je razveljavil 27 zveznih zakonov na območju Slovenije.
23. 10. — Skupščina Srbije je uvedla takse in davke na blago iz Slovenije in Hrvaške.
11. 11. — Večstrankarske volitve v Makedoniji.
18. 11. — Večstrankarske volitve v BiH.
3. 12. — Intervju obrambnega ministra Veljka Kadijeviča, v katerem se zavzema za enotno socialistično Jugoslavijo in preti s silo vsem tistim, ki oblikujejo »paravojaške« enote. Intervju je javnosti tolmačen kot pretnja Sloveniji in Hrvaški in pomoč Miloševičevim socialistom pred volitvami.
6. 12. — Sprejet je slovenski zakon o plebiscitu o samostojni Sloveniji. 9.12. — Prvi krog večstrankarskih volitev v Srbiji in Črni gori. 21.-22.12. — Hrvaški sabor je sprejel in razglasil novo hrvaško ustavo, ki Hrvaško opredeljuje kot suvereno državo.
23.12. — Izveden je bil plebiscit za samostojno Slovenijo in 88,2 odstotkov udeležencev plebiscita (93,2 odstotna volilna udeležba) je glasovalo za, vse parlamentarne stranke v Sloveniji so plebiscit podprle in tako je bila izražena volja največjega dela Slovencev in prebivalcev Slovenije. Plebiscitarno je bila izražena pravica naroda do osamosvoji­tve in odcepitve. Rezultati so bili razglašeni 26.12.
Istega dne je bil končan drugi krog volitev v Srbiji in Črni gori. V obeh republikah so zmagale protikomunistične stranke, ki so se samo po imenu ločile od dogmatične komunistične preteklosti.

 1991
8. 1. — Zaradi srbskega vdora v jugoslovanski monetarni sistem je slovenska vlada sklenila, da bo v svoje roke prevzela davčni sistem in carinsko zakonodajo.
20. 2. — Slovenska skupščina je sprejela resolucijo o razdružitvi SFRJ na dva in več delov, ki jo je naslovila tudi na druge republiške skupščine. Isti dan so poslanci sprejeli 99. ustavni amandma, s katerim je Slovenija prevzela v svoje roke vse pristojnosti federacije.
12. 3. — Tri dni po začetku velikih demostracij v Beogradu je predsed­nik jugoslovanskega predsedstva Borisav Jovič sklical predsedstvo v funkciji vrhovnega poveljnika armade. Govorili so o možnosti uvedbe izrednega stanja v Jugoslaviji, vendar armadnemu vrhu in Srbiji namera ni uspela.
28. 3. — V Splitu se je začel prvi izmed šestih sestankov predsednikov jugoslovanskih republik, na katerem naj bi poskušali najti formulo za rešitev politične krize v državi.
15. 5. — Skupščina Slovenije je sprejela sveženj osnutkov osamosvoji­tvenih aktov. Istega dne je srbski lobi v Beogradu preprečil izvolitev Hrvata Stipeta Mesiča za »turnusnega« predsednika predsedstva SFRJ.
23. 5. — Zaradi incidenta v Pekrah pri Mariboru so se zaostrili odnosi med Slovenijo in Jugoslovansko ljudsko armado. JLA je namreč z oklepniki obkolila učni center slovenske teritorialne obrambe, potem ko so zjutraj teritorialci v bližini centra zajeli dva izvidnika JLA. Naslednjega dne so vojaški policisti med pogajanji ugrabili dva čast­nika teritorialne obrambe, ki so ju sicer pozneje izpustili, toda popoldne so v Mariburu izbruhnile demostracije proti federalni armadi. Oklepnik je do smrti povozil demostranta.
12. 6. — Pred poslanci slovenskega parlamenta je o poteku priprav na osamosvojitev govoril premier Lojze Peterle. Dejal je, da je vse pripravljeno, čeprav je nekaj dni prej finančni minister opozoril poslance, da je Slovenija na gospodarskem področju slabo pripravljena za samostojno pot. Na istem zasedanju je govoril tudi jugoslovanski premier Ante Markovič, ki je prišel poslance prepričevat naj se nikar ne odločijo za ta korak, vendar je naletel na gluha ušesa. Zato je Markovič 21. junija na zasedanju zveznega zbora jugoslovanske skupš­čine opozoril, da bo vlada »prisiljena z vsemi zakonitimi sredstvi preprečiti enostransko spreminjanje notranjih in zunanjih meja Jugo­slavije«. To je bila prva javno izrečena grožnja Sloveniji, naj ne začne osamosvojitvenih korakov.
25.6. — Poslanci vseh treh domov slovenske skupščine so sprejeli temeljno ustavno listino, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti. Slovenija je s tem postala neodvisna država. Podobno kot slovenska skupščina je storil tudi hrvaški sabor in takoj priznal Republiko Slovenijo. Še isti dan pa so v jugoslovanski skupščini naložili zvezni vladi, naj uveljavi ukrepe, s katerimi bi preprečili spreminjanje jugoslovanskih meja. Naslednjega dne je pred sloven­skim parlamentom potekala slovesnost ob razglašitvi samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Pred to slovesnostjo se je dogajalo že marsikaj, kar je dalo slutiti, da Slovencem ne bo vse šlo kot po maslu. Že dopolne so opazili premike armade in določene napetosti med njo in slovensko obmejno policijo. Zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča, zbrano množico pred parlamentom pa je med slovesnostjo demostrativno preletel reaktivec JLA.
27.6. — Pet minut pred tretjo uro zjutraj se je začela intervencija JLA, spopadi pa so trajali do 4. julija, ko so se začele stvari normalizirati; dogovorjeno je bilo premirje, poleg tega pa so se začele enote zvezne vojske umikati nazaj v vojašnice.
7.7. — Na Brionih so se v navzočnosti tako imenovane trojke, trojice zunanjih ministrov Evropske skupnosti, začela pogajanja med Slove­nijo, Hrvaško, federacijo in Srbijo. Ob koncu so sprejeli brionsko deklaracijo, v kateri sta se Slovenija in Hrvaška strinjali, da za tri mesece zamrzneta uresničevanje svojih osamosvojitvenih projektov. Po teh treh mesecih boste prosti, svobodni, je slovenskemu zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu zagotavljal njegov italijanski kolega Gianni DeMichelis. 18. julija se je v Beogradu zbralo zvezno predsedstvo in sprejelo sklep, da se bo JLA v treh mesecih umaknila iz Slovenije. 7.10. — Ob polnoči se je iztekel trimesečni moratorij, sprejet z brion­sko deklaracijo in Slovenija je lahko začela uresničevati osamosvojitveno zakonodajo. Tega dne je Slovenija tudi uradni prevzela nadzor nad svojimi mejami, tega pa ni mogla narediti Hrvaška, ki se je vse bolj zapletala v spopad z JLA in srbskimi uporniki. 21. oktobra se je začel dokončni umik zvezne vojske iz Slovenije. Slovenske oblasti niso dopustile, da bi se enote umaknile na Hrvaško, kjer bi se vključile v operacije proti legalni hrvaški oblastni strukturi, zato je umik potekal preko koprskega pristanišča v Črno goro. Dejstvo pa je, da so prav te enote že kmalu sodelovale v napadu na Dubrovnik. 25. oktobra je Slovenijo zapustil zadnji pripadnik JLA.

16. 12. — Zunanji ministri Evropske skupnosti so sprejeli stališča do priznanja novih držav, po katerem bodo priznali neodvisnost vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, ki bodo to želele in izpolnjevale nekatere pogoje. V naslednjih mesecih so Slovenijo, Hrvaško in BiH priznale skoraj vse države. 22. maja 1992 so jih na zasedanju generalne skupščine OZN sprejeli v to organizacijo, Jugoslavije pa niso povsem izključili, temveč je izgubila »aktivno članstvo«.

 Vir: B.Jež, Bela knjiga o razpadu Jugoslavije

Prispeval Urednik 01 Oktober 2010



Obrambne sile Slovenije


TERITORIALNA OBRAMBA


Slovenska vojaška tradicija sega vse do Karantanije, prve slovanske države v 7. stoletju. Leta 1918 je nastala prva slovenska vojska v sodobni zgodovini Slovencev. Štela je približno 12.000 mož in je pod vodstvom generala Rudolfa Maistra v bojih za severno mejo ohranila Maribor z zaledjem in vzhodno Koroško."

Leta 1919 je bila slovenska vojska ukinjena in nadomestila jo je jugoslovanska vojska. V letih okupacije od 1941 do 1945 je nastala skoraj povsem samostojna slovenska partizanska vojska. Avgusta 1944 je štela 21.700 pripadnikov in bila organizirana v dveh korpusih ter eni operativni coni, marca leta 1945 je imela 37.278 pripadnikov," S koncem druge svetovne vojne je bila ukinjena. Leta 1968 je bila po napadu držav članic Varšavskega sporazuma na Češkoslovaško sprejeta doktrina splošne ljudske obrambe. Ustanovljena je bila TO republik in pokrajin, glavni štab za splošni ljudski odpor v Sloveniji pa 20. novembra 1968. V skladu z izkušnjami iz druge svetovne vojne je bila TO organizirana predvsem v obliki odredov. V organizaciji oboroženih sil je imela TO vlogo pomožnih sil JLA. Zlasti od leta 1974 so vedno več najodgovornejših dolžnosti v TO prevzemali aktivni častniki JLA, večalo pa se je tudi nezaupanje do slovenske TO. Po odhodu delegacije ZKS s 14. izrednega kongresa ZKJ v Beogradu je prišlo tudi do zamenjave v vojaškem vrhu in načelnik Generalštaba JLA je postal Blagoje Adžič, Demokratične spremembe v Sloveniji in zmaga dotedanje opozicije na volitvah leta 1990, so Generalštab JLA v Beogradu vzpodbudile k ukrepanju. Zvezni organi in nekatere republike so Slovenijo silili, da sklepe o osamosvojitvi prekliče. Z utemeljitvijo, da gre za boljše varovanje orožja in opreme TO v skladiščih zunaj vojašnic JLA, je Vojaški svet JLA maja 1990 ukazal poveljnikom TO, naj vso opremo in orožje prenesejo v skladišča JLA. V 44 slovenskih občinah so ukaz spoštovali, v 16 pa ne. Med njimi so bile tudi štiri gorenjske: občina Jesenice, Kranj, Radovljica in Tržič. Republiška sekretarja za ljudsko obrambo in za notranje zadeve v prvi, demokratično izvoljeni izvršni oblasti, tedaj se je imenoval še Izvršni svet Skupščine socialistične Republike Slovenije, Janez Janša in Igor Bavčar, sta v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Zakonom o splošni ljudski obrambi v največji tajnosti oborožila manevrsko strukturo narodne zaščite (v nadaljevanju MS NZ), ki je bila hrbtenica oblikovanja slovenskih oboroženih sil. Vrhunec so nasprotja dosegla oktobra 1990, ko je JLA nasilno zasedla prostore RŠTO. Ko so bili v Sloveniji sprejeti ustavni amandmaji septembra 1990, so bili razveljavljeni številni zvezni predpisi, odločanje o služenju vojaškega roka, TO in njenem poveljniku pa je prešlo v pristojnost Slovenije. Po tem dogodku je slovenska oblast imenovala novega načelnika RŠTO, dotedanjega poveljnika PŠTO Gorenjske Janeza Slaparja, ki je 10. oktobra 1990 prevzel poveljevanje.

Decembra 1990 je bil uveljavljen nov znak TO, sprejete so bile oznake činov in izdelane prve nove uniforme. V maju 1991 se je začelo usposabljanje vojaških obveznikov v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija 1991. To so bili prvi rnirnodobni vojaki v zgodovini slovenskega naroda. JLA je z orožjem proti novi slovenski vojski prvič nastopila oktobra 1990, ko je zasedla RŠTO v Ljubljani. Naslednji poskus uveljavitve volje JLA s silo je bil 23. maja 1991 v učnem centru Pekre pri Mariboru, ko je na podlagi odigranega incidenta poskušala priti do vojaških obveznikov.

26. junija 1991 so oklepne in druge enote JLA začele oboroženo agresijo z namenom zasedbe mejnih prehodov. Slovenija je boj sprejela. Enote TO in milice so ob sodelovanju civilne obrambe onemogočile načrte vojske. Zmagale so v spopadih za meje, zaustavile premike sovražnih kolon, blokirale enote JLA v vojašnicah ter jim onemogočile oskrbo.

Ob podpisu Brionske deklaracije je imela TO nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Zadnji vojak JLA je Slovenijo zapustil v pristanišču Koper, 26. oktobra 1991. Ob začetku spopada je imela TO pod orožjem okoli 16.000 mož, do konca vojne se je število povečalo na 35.200. V vrste narodne zaščite je bilo vključenih 20.000 pripadnikov, v civilno zaščito pa 100.000.71 V oborožitvi enot TO ni bilo oklepnih sredstev ter artilerije. Pripadnikov slovenske milice je bilo okoli 10.000, med njimi 4.500 uniformiranih miličnikov in 4.900 v rezervni sestavi."

Pri tem je potrebno poudariti, da je bilo poklicnih pripadnikov TO približno 500, glavnina aktivnosti v tistih dneh je ležala na rezervistih, ki so bili sicer razporejeni v enote TO ali brigade, zaposleni pa so bili drugod. Prav tega tuji novinarji niso mogli razumeti, namreč, da so lahko slovenske obrambne sile, sestavljene iz manjšega dela poklicnih vojakov in miličnikov, ter pretežnega dela rezervistov in veliko slabše oborožene, premagale eno največjih armad v Evropi.

ZAKON O OBRAMBI IN ZAŠČITI

29. marca 1991 so vsi trije zbori Skupščine Republike Slovenije sprejeli Zakon o obrambi in zaščiti, ki je urejal organizacijo, pripravljanje in delovanje obrambnega sistema za primer, če bi bile ogrožene svoboda, neodvisnost, suverenost in ozemeljska celovitost Republike Slovenije, enotne osnove sistema za zaščito in reševanje ljudi, materialnih in drugih dobrin za primer naravnih in drugih nesreč ter vojnih dejstvovanj." Obrambne sile so v skladu s tem zakonom sestavljale oborožene sile, narodna zaščita in enote za zveze in so bile temeljni nosilec oboroženih oblik v primeru napada na državo. Oborožen odpor skupaj z neoboroženimi oblikami odpora ter delovanjem nosilcev obrambnega sistema je tvoril celoto.

Nosilci obrambnega sistema v Sloveniji so bili tako v skladu s tem zakonom podjetja, zavodi in druge organizacije, krajevne skupnosti, občine in republika. Krajevne skupnosti so imele pristojnost organizirati narodno ali civilno zaščito na podlagi odločitve pristojnega organa občine ali republike. Občina je urejala in organizirala obrambo ter zaščito na svojem območju kot del obrambnega sistema ter sistema zaščite in reševanja v republiki.

Pristojnosti Republike Slovenije so bile urejanje, organiziranje in vodenje obrambnih sil in drugih obrambnih priprav, v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa organiziranje in vodenje obrambe pred napadom. Določene so bile pristojnosti Predsedstva Republike Slovenije, Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije in posameznih republiških upravnih organov.

Teritorialna obramba je bila določena kot oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni. V 43. členu

zakona o obrambi in zaščiti je bilo zapisano, da TO deluje v miru ter izrednih razmerah v skladu s tem zakonom, oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa vodi skupaj z JLA. V vojni se za izvršitev določenih bojnih nalog lahko uporabijo tudi enote organov za notranje zadeve, če vojne razmere tako zahtevajo. TO je bila sestavljena iz štabov, enot in zavodov ter je imela mirnodobni in vojni sestav. Mirnodobna sestava se je dopolnjevala z osebami v stalni sestavi TO ter vojaki, ki so služili vojaški rok. Vojna sestava TO se je dopolnjevala z obvezniki iz rezervne sestave ter materialnimi sredstvi iz popisa. Vodenje in poveljevanje v TO so poleg predsedstva Republike Slovenije uresničevali poveljnik TO Republike Slovenije, poveljniki TO pokrajin, območij, poveljniki enot ter upravniki zavodov. Območni štab za teritorialno obrambo (v nadaljevanju območni štab TO) je bil ustanovljen za območje ene ali več občin, pokrajinski štab pa za območje pokrajine."

NARODNA ZAŠČITA

Sestavni del obrambnih sil je bila tudi narodna zaščita kot organizirana oblika delovanja občanov za opravljanje določenih varnostnih nalog, za vključevanje državljanov v oborožen boj ter druge oblike odpora in za varovanje premoženja. Njeni pripadniki so bili lahko oboroženi.

UPRAVNE ZVEZE

Tretji del obrambnih sil so bile upravne zveze, poseben samostojno organiziran sistem zvez, katerega delovanje so zagotavljale enote za zveze s centri zvez ter relejnimi kurirskmi zvezami.

ORGANI ZA NOTRANJE ZADEVE – MILICA

Med tistimi, ki so poleg obrambnih sil odigrali v procesu osamosvajanja Slovenije izjemno vlogo, so bili tudi organi za notranje zadeve in milica.

Zakon o notranjih zadevah je bil sprejet leta 1980 in je določal področja notranjih zadev: zadeve državne varnosti, varstvo ustavne ureditve, zadeve javne varnosti, varovanje ljudi in premoženja, vzdrževanje javnega reda in miru, urejanje in nadzorovanje prometa na javnih cestah, upravne notranje in druge zadeve.

Organi za notranje zadeve so bili v skladu s tem zakonom: republiški sekretariat za notranje zadeve, uprave za notranje zadeve, postaje milice s splošnim delovnim področjem ter upravni organi, ki so jih ustanovile občinske skupščine za opravljanje notranjih zadev iz občinske pristojnosti.

Področje javne varnosti in notranjih zadev državne varnosti je bilo v izključni pristojnosti republik in zakone s tega področja je sprejemala republiška skupščina, za razliko od JLA, kjer je bilo to v pristojnosti federacije. Republiški sekretar je bil za delo resorja odgovoren predsedniku republiškega izvršnega sveta in neposredno republiški skupščini. V drugi polovici osemdesetih let so si zvezni organi, kot pravi Tomaž Ertl, vse bolj prizadevali, da bi določene zadeve na državni ravni urejali enotno, zvezni sekretariat za notranje zadeve pa je želel dobiti pristojnost tudi na področju javne varnosti." Tako je bila ustanovljena zvezna brigada milice. "V Sloveniji smo se uprli pošiljanju miličnikov v Beograd z argumentom, da ni bilo zakonske podlage za premestitev miličnika na delo izven Slovenije proti njegovi volji." Kljub temu so slovenski miličniki sodelovali v zvezni brigadi, saj je zvezno predsedstvo sprejelo pravno podlago za delovanje brigade zvezne milice, ki je bilo omejeno le na območje avtonomne pokrajine Kosovo. Četudi so bili slovenski miličniki na Kosovu formalno podrejeni vodstvu zvezne brigade, so bili dejansko odgovorni republiškemu vodstvu. Ko je starešina slovenske enote na Kosovu leta 1989 dobil ukaz, z enoto izgnati stavkajoče iz rudnika, je poklical Tomaža Ertla in le-ta mu je dejal, naj na njegovo odgovornost "ne izvršijo ukaza in naj ne gredo v rudnik,"?

Naslednji poskus podrejanja slovenske milice zvezni je bil zakon o službi državne varnosti (SDV) in poskus, da bi zvezna SDV dobila pooblastila za odločanje namesto dotedanje pravice zgolj koordiniranja dela republiških služb državne varnosti. Tomaž Ertl pravi, da so v tistem času k lažjemu zavračanju pritiskov iz Beograda pomembno prispevali tudi posamezniki in skupine, na primer Odbor za človekove pravice v zvezi s procesom proti četverici, društvo književnikov in drugi. Uprave za notranje zadeve so vodili načelniki, ki so bili za svoje delo in delo uprave odgovorni republiškemu sekretarju. Naloge uprave so bile spremljanje varnostnih razmer, izvajanje ukrepov za preprečevanje kriminalitete, odkrivanje hujših kaznivih dejanj, izvajanje nalog na področju javnega reda in miru, varovanje določenih oseb in objektov, urejanje in nadzor prometa, zadeve v zvezi s prehodi preko meje ter sodelovanje s poveljstvi JLA in TO. Leta 1989 je bilo v Sloveniji 13 uprav za notranje zadeve, ena izmed njih je imela sedež v Kranju.

Postaje milice s splošnim delovnim področjem so neposredno opravljale naloge na območjih tedanjih občin. Ustanovile so jih občinske skupščine v soglasju z republiškim sekretarjem za notranje zadeve.

Občinski upravni organi za notranje zadeve so imeli pristojnost neposredno izvrševati zakone in predpise, voditi upravni postopek in izdajati odločbe na prvi stopnji,

njihovo delovno področje je bilo tudi izvrševanje zakonov v zvezi z združevanjem občanov, javnimi shodi in prireditvami, posestjo in nošenjem orožja in streliva, z državljanstvom, vozniškimi dovoljenji, vodenjem rojstnih in matičnih knjig.

Tako kot drugod po svetu je bila tudi v Sloveniji organizirana posebna enota milice (PEM) kot enota za sklic, ki se aktivira ob izrednih dogodkih. Te enote so bile mobilne, sestavljali so jih miličniki, ki so sicer opravljali redne naloge. Prvo zakonsko podlago za ustanovitev posebnih enot milice je predstavljal že zakon o organih za notranje zadeve iz leta 1956, leta 1972 pa je zakon o notranjih zadevah predvidel za angažiranje v posebnih enotah tudi rezervni sestav.

Leta 1989, ob akciji Sever in tudi kasneje, v času do osamosvojitve Slovenije, je imel PEM pomembno vlogo. To enoto milice je lahko aktiviral republiški podsekretar za javno varnost. Organizirana je bila na dveh ravneh: na republiški in na regijski ravni, kjer so bile organizirane regijske enote, ki so lahko delovale popolnoma samostojno in jih je lahko aktiviral načelnik uprave. PEM se je lahko mobiliziral v dveh formacijah: v formaciji I  ko so bili mobilizirani le pripadniki rednega sestava milice, in v formaciji II, ko so se v enote vključevali še miličniki iz rezervnega sestava. V času akcije Sever je bilo v Sloveniji v formaciji I 723 miličnikov v 7 četah in 19 vodih, v formaciji II pa 1931 miličnikov v 7 bataljonih, 18 četah in 39 vodih.

Leta 1989 je bil republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl, ki je bil na tem položaju dva meseca manj kot deset let. 78 Tomaž Čas je bil poveljnik Posebne enote milice. Poveljnik slovenske milice je bil tedaj Leopold Jesenek, ki je bil tudi poveljnik operativnega štaba. V akciji Sever je sodelovalo 6.472 delavcev organov za notranje zadeve, med njimi 1.391 delavcev posebne enote milice, 723 aktivnih in 668 rezervistov, 2.366 aktivnih miličnikov na postajah in oddelkih milice s splošnim delovnim področjem, 1.400 vpoklicanih rezervnih miličnikov, 300 delavcev zaščitne enote milice, 415 kriminalistov in 600 delavcev SDV.79

MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE MS NZ

V skladu z zakonodajo je bilo potrebno po oddaji orožja maja 1990 organizirati vzporedne aktivnosti, da bi postavili na noge tudi slovensko vojsko. Uporabili so naziv narodna zaščita, ki je imel zakonsko podlago, ga deloma dopolnili, tako da ne bi zbujali nepotrebne pozornosti, neposredno pa je sodil na področje notranjih zadev. Kot je dejal Anton Krkovič, ki skupaj z Vinkom Beznikom iz slovenske milice velja za očeta projekta Manevrske strukture narodne zaščite (MS NZ), je bil to projekt v sili, ki v prvi fazi nastajanja ni imel niti imena. Nastajati je začel iz odpora proti razorožitvi TO.

Na republiški ravni sta projekt vodila tedanja republiška sekretarja za notranje zadeve in ljudsko obrambo Igor Bavčar in Janez Janša, na operativni ravni pa Krkovič in Beznik. Ti štirje na republiški ravni, 13 načelnikov MS NZ v pokrajinah in 62 občinskih načelnikov MS NZ, iz vrst TO, milice in civilnih struktur, so sestavljali dobro skupino, ki je v tem tajnem projektu nastajanja slovenske vojske odigrala neprecenljivo vlogo. V ta projekt so bili vključeni posamezniki na podlagi osebnega zaupanja in poznanstva, ne po političnih ali ideoloških kriterijih. V gorenjski pokrajini so bili na tem področju najbolj aktivni Janez Slapar in Peter Zupan v TO, v organih za notranje zadeve Milan Klemenčič in Ivan Hočevar, v občinah pa številni drugi. Po sprejemu sprememb ustave in zakonov jeseni leta 1990 je oktobra MS NZ prešla v TO.80

                                                         Lesce, usposabljanje teritorialcev v letu 1990 (Arhiv Janez Smole)

JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA - JLA

Splošna ljudska obramba je bila obrambna doktrina in sistem v SFRJ v letih 1969­1991. Oborožene sile SFRJ so bile enotne, sestavljene iz JLA in Teritorialne obrambe socialističnih republik in avtonomnih pokrajin. Nosilci splošne ljudske obrambe so bili vsi prebivalci, vse družbeno-politične skupnosti, vse delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila oborožena sila Jugoslavije, med najmočnejšimi armadami v Evropi po drugi svetovni vojni. Od 1. marca 1945 se je imenovala Jugoslovanska armada, od 22. decembra 1951 naprej pa Jugoslovanska ljudska armada. JLA je bila poklicno naboma vojska bivše SFRJ, ki se je razvila v času NOB.82

Leta 1948 je bila Jugoslovanska armada tretja največja redna kopenska sila na evropski celini, 42 let kasneje je bila JLA le še srednje velika konvencionalna stalna armada, "daleč največja in najdražja zvezna institucija."?' Zato je bila tudi zainteresirana, da Jugoslavija ostane skupaj.

Jugoslavija je bila po letu 1980 do reorganizacije v letu 1989 v vojaškem smislu razdeljena na-armadna območja in vojaško - pomorsko območje. V Sloveniji je bilo 9. armadno območje s poveljstvom v Ljubljani. Po reorganizaciji sta bila v Sloveniji dva korpusa. 14. korpus je imel sedež v Ljubljani, poveljeval mu je generalmajor Jovan Pavlov, načelnik štaba je bil generalmajor Marjan Vidmar. Sedež 31. korpusa je bil v Mariboru. Oba korpusa sta sodila pod poveljstvo 5. vojaškega območja v Zagrebu. To poveljstvo je bilo eno izmed treh vojaških območij v SFRJ, poleg Beograda in Skopja. Sedež poveljstva vojaško - pomorskega območja je bil v Splitu. Ta vojaška območja so bile kot enote operativno - strateške ravni organizirane po korpusnem sistemu, korpusi po brigadnem, brigade pa po bataljonskem sistemu. Celotno slovensko ozemlje je pripadalo 5. vojaškemu območju, ki je združevalo pet korpusov in nekaj samostojnih enot ranga brigade in bataljona. To vojaško območje je pokrivalo tudi Hrvaško. 5. vojaškemu območju je poveljeval Konrad Kolšek, po juniju 1991 pa Života Avramovič, V sestavi 14. korpusa so bile brigade, polki, divizioni in samostojni bataljoni. Poveljevanje je potekalo takole: komandant 5. vojaškega območje je bil neposredno nadrejen komandantu 14. korpusa, ta komandantom brigad, le-ti komandantom bataljonov, čet in vodov. Od tu je šla linija poveljevanja do poveljnikov oddelkov in se končala pri vojakih kot pripadnikih oddelkov.

V enotah JLA na ozemlju Slovenije je bilo leta 1991 od 15.000 do 20.000 vojakov in oficirjev JLA, v operacijah JLA na ozemlju Republike Slovenije pa so v vojni za Slovenijo sodelovale enote iz vseh korpusov 5. vojaškega območja."

JLA je imela skupaj 180.000 mož, od tega 78.600 poklicnih častnikov in 101.400 vojakov. V kopenski vojski je bilo 138.000 pripadnikov, med njimi 93.000 vojakov

in 45.000 častnikov. 510.000 obveznikov je bilo v rezervi, vključno s Slovenijo in Hrvaško.

Skupaj je imela JLA:

- 1.850 tankov,
- 1.060 bojnih oklepnih vozil,
- 70 helikopterjev Mi-8 in
- 120 helikopeterjev GAZELA,
- 122 letal MIG 21 F,
- 18 MIG 21 N,
- 16 MIG 29,
- 79 letal JASTREB,
- 60 SUPER GALEB G-4,
- 24 GALEB,
- 55 OREL-2,
- 25 OREL-l in
- 111eta1AN-12 in 15 AN-26.

Imela je tudi:
-  11 podmornic,
- 15 raketnih, 14 torpednih in 30 patruljnih čolnov.

JLA je imela v Sloveniji približno:
-  250 tankov stalne sestave,
- 100 jih je prišlo še iz Hrvaške.

Imela je tudi:
- 300 oklepnih vozil,
- 90 letal in
- 50 helikopeterjev na letališčih Brnik, Cerklje, Maribor in Portorož."

Prispeval Urednik 28 September 2010



 

stran 3 od 3